Urbano čebelarstvo

Trušnovec je iz čebelarjenja, ki ga je sprva nameraval imeti zgolj za hobi, razvil dejavnost, ki mu danes prinaša pomemben del dohodka. “V živo sem spremljal propad medijske panoge in razmišljal, kako se znajti, kako najti drugo možnost,” pojasnjuje nekdanji urednik Ekrana, filmu in televiziji posvečene revije. “To so po naključju postale prav čebele.” Zdaj ima na 15 lokacijah po Ljubljani 50 panjev, ki jih oddaja v najem, skrbi za njihove brenčeče prebivalke in toči med.

Prvi najemnik panjev je bil Center kulture Španski borci, zdaj so njegovi panji še na strehah hotela Park, Radia Slovenija, Urbanističnega inštituta Slovenije, Semenarne Ljubljana, Računskega sodišča in še nekaterih drugih organizacij, tudi na strehi sedeža slovenske vlade. Nekaj jih je na vrtovih posameznikov. “Nekateri želijo spremljati delo s čebelami, drugi se učijo čebelarjenja, nekateri pa si le želijo imeti svoj med,” pove Trušnovec, tudi mentor čebelarskega krožka na Srednji trgovski šoli na Poljanah. Pozimi dijakom predstavlja teoretično plat, spomladi pa se začne praktično delo s čebelami v dveh panjih na šolski strehi. Čebelarstvo je bilo vključeno tudi v projekt Ljubljana – Zelena prestolnica Evrope 2016. “Na območju MOL deluje pet čebelarskih društev, s katerimi že dalj časa sodelujemo,” pove Maruška Markovčič, višja svetovalka v Odseku za razvoj podeželja na Oddelku za varstvo okolja MOL.

“Ob razpisu za občino, najprijaznejšo do čebel, ki ga je leta 2012 pripravila Čebelarska zveza Slovenije, smo se začeli intenzivneje ukvarjati z vključevanjem čebelarstva v razvoj mesta. Kmalu zatem so se začele aktivnosti, povezane s svetovnim dnevom čebel, in temu smo v Ljubljani sledili z različnimi dejavnostmi. Tako smo leta 2015 odprli Čebeljo pot in vse to je bilo vključeno tudi v aktivnosti v okviru Zelene prestolnice Evrope 2016. Pri tem je zelo pomembno vlogo odigrala analiza medu, pridelanega na Cankarjevem domu, saj so bili rezultati eden od kazalcev, da je okolje v MOL zelo čisto.” Čebelja pot, ki je “avtorsko delo” energične sogovornice, za zdaj vključuje 33 partnerjev, od tega 11 čebelarjev, zasnovana pa je tako, da se lahko vanjo vključi, kdor želi. V tem okviru potekajo številne promocijske dejavnosti, na primer vsakoletni Medeni dan, ki je oktobra, pa tudi spodbujanje Ljubljančanov, da na vrtovih sadijo medovite rastline. “V sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo so bile na podlagi tradicionalnega čebelnjaka, ki je del naše kulturne dediščine, izdelane nove, za sodobni urbani prostor ustreznejše oblike čebelnjakov in stojišč za panje.” Čebelja pot je po besedah Markovčičeve, ki (še) ni čebelarka, je pa usposobljena apituristična vodnica, večplastna. “Gre za spodbujanje samooskrbe, ohranjanje biološke raznolikosti, skrb za razvoj čebelarstva na območju mesta …”

V Čebeljo pot je kot del zavoda Eneja vključen tudi zasebni vrtec Lunba na Viču. “S sodelovanjem prostovoljcev, otrok in MOL smo na Grbi ustvarili medoviti vrt, kjer se lahko otroci med drugim seznanijo s čebelami in pomenom, ki ga imajo te nabiralke medu in opraševalke,” pravi Nina Ilič, ustanoviteljica in direktorica vrtca. “Lani je bilo na prireditvi, ki smo jo pripravili v sklopu programa apivrtec, poleg otrok prisotnih več odraslih, med njimi dva čebelarja. Otroke na stik z naravo in živalmi pripravljamo ves čas, že pred tem so imeli znanje, kako se pravilno približati čebelam in kako se obnašati v njihovi bližini. Prostim čebelam se niso približali vsi otroci, tisti, ki so se, so imeli zaščitne čebelarske klobuke.