Urbani Džingiskanov klan

Nedavno je mlad mongolski pastir po imenu Ochkhuu Genen vse imetje, kar mu ga je ostalo, naložil v izposojen kitajski poltovornjak in preselil v Ulan Bator, rastočo mongolsko prestolnico. Ochkhuu, vitek in dostojanstven, ni kazal nobenih zunanjih znakov vznemirjenosti, ko se je vrgel v pakiranje, natovarjanje, razpakiranje in vnovično sestavljanje. Morda je bil razočaran nad seboj, celo pretresen, toda navzven je bil videti miren in zbran, kot bi bil ravno z natičnim ključem privil nekaj matic. Nekaj ur po prihodu je že postavil svoj ger – tradicionalno okroglo nomadsko bivališče – na majhni ograjeni zaplati golih tal, ki jo je bil najel na obrobju mesta. Okoli nje je bilo na tisoče drugih parcel, vsaka z gerom na sredini, nagnetenih skupaj na pobočjih nasproti Ulan Batorja. Ko je postavil pečno cev in zabil kole, je odprl nizka lesena vrata ženi Norvoo, njunemu dojenčku, sinku Ulaku, in šestletni hčerki Anuki. Tudi Norvoo se je tolažila s podobnimi opravili. Skrbi je potisnila ob stran za tako dolgo, dokler ni bila prepričana, da je v geru enako udobno, kot je bilo na deželi: linolejski pod, litoželezni štedilnik na drva in otroški posteljici ob strani, družinske slike, čedno pritrjene na steno, in majhen televizor na leseni mizi. Pogled izpred vrat pa je bil krepko drugačen kot v stepi uro jugozahodno od prestolnice, kjer sta nekdaj poleg gera Norvoojinih staršev redila živino. Tu je bila namesto valovitega travišča nekaj metrov stran dvometrska ograja. In namesto Ochkhuujeve ljubljene črede – konj, goveda in ovac – je bil samo gospodarjev pes, na dvorišču privezan črno-rjav mešanec, ki je ob najmanjšem izzivu ohripel od laježa. Izzivov pa je bilo tik za ograjo v trhlem barakarskem naselju ali gerskem okrožju, v kakršnih živi približno 60 odstotkov od 1,2 milijona prebivalcev Ulan Batorja brez asfaltiranih cest, sanitarij ali tekoče vode, na pretek. Tako kot v drugih siromašnih urbanih naseljih je tudi v gerskih okrožjih veliko kriminala, alkoholizma, revščine in brezupa, zato v njih veliko ljudi naredi, kar je za pastirje nepredstavljivo: ponoči zaklenejo vrata. “Stopimo iz gera in vse, kar vidimo, je ta ograja,” je dejal Ochkhuu. “Kot bi živeli v škatli.” Nomadi naj ne bi živeli v škatlah, a saj Ochkhuu in Norvoo nista tam prostovoljno. Pozimi 2009–2010 jima je večina črede zmrznila ali poginila od lakote med belim dzudom, uničujočim obdobjem snega, ledu in bridkega mraza, ki sledi poletni suši; več kot štiri mesece je trajalo. Dotlej, ko se je vreme otoplilo, je njuno čredo 350 živali zdesetkalo na 90 glav. Tisto zimo je po Mongoliji poginilo približno osem milijonov živali – krav, jakov, kamel, konj, koz in ovac. “Po tistem za nas na deželi nisem več videl prihodnosti,” je tiho dejal Ochkhuu. “Zato sva sklenila preostanek živine prodati in zaživeti novo življenje.” Pri tem sta upoštevala tudi trezen izračun, kako bi izboljšala življenje otrokoma. Ochkhuu in Norvoo nista posebej naklonjena življenju v mestu, a vidita prednosti, ki jih prinaša. Na deželi so bili daleč od bolnišnic in šol, v mestu pa sta upravičena do brezplačne zdravniške nege za sinka in Anuka lahko hodi v javno šolo. V UB-ju, kot Mongolci pravijo Ulan Batorju, živi dandanes več kot pol milijona Ochkhuujev in Norvooj. Številne so iz step pregnali hude zime, smola in slabi obeti. In zdaj, ko mongolski rudniki premoga, zlata in bakra privabljajo milijarde v obliki tujih naložb, so preplavili UB tudi v iskanju zaposlitve, ki jo je omogočil gospodarski vzpon, spodbujen z denarjem od rudarjenja. Onkraj visokih gradenj poslovnega središča UB pogosto daje vtis, kot da gre za pobezljano mesto na robu divjine, raztezajoče se po rečni dolini kakor grušč, ki ga je odložila vodna ujma. Naselbina, ki so jo ustanovili leta 1639 kot premično budistično samostansko središče in trgovsko postojanko, se je na zdajšnjem kraju zakoreninila leta 1778. Mesto so zasnovali vzdolž ene same glavne ceste, ki poteka ob vznožju nizke gore. Danes se ta cesta imenuje Avenija miru in je še vedno edina pot, ki vodi naravnost z enega konca mesta na drugega. Od zore do mraka je zatrpana s prometom. Vožnja po njej je, kot bi potoval po tekočem traku, ki se vleče mimo propadajočih stanovanjskih blokov iz sovjetskega obdobja, mimo stranskih ulic, ki se prvih 50 metrov zdijo obetavne, potem pa se končajo z barikado, nepojasnjenimi skladovnicami zarjavelega železa in betona, in mimo tako nerodno razpostavljenih in očem skritih poslovnih zgradb, da jih noben taksist ne najde.