Uničeno Aralsko jezero

Vidiš, tako bo po koncu sveta …” je dejal Jusup Kamalov in z roko zamahnil proti puščavi, porasli z redkim grmičevjem, ki se je razprostirala pred nama. “Če nas bo kdaj doletela apokalipsa, bomo prebivalci Karakalpakstana edini preživeli, saj jo že doživljamo.” Z razgledišča na robu peščenega brega, ki se spušča proti prostrani ravnici v severnem Uzbekistanu, se je odpiral pogled na pokrajino, ki je značilno puščavska, le da je bilo v pesku spodaj na tisoče školjčnih lupin in pol ducata nasedlih, rjavečih ribiških ladij. Tu je bil nekdaj konec polotoka, ki je štrlel v Aralsko jezero, do 60. let minulega stoletja četrto največje na svetu s približno 67.000 kvadratnimi kilometri površine – za dobre tri Slovenije. Za nama je bil Muynoq, nekdaj živahno ribiško mesto z veliko tovarno ribjih konzerv, v kateri so še v 80. letih minulega stoletja vsako leto predelali na tisoče ton rib. Pred 50 leti je bila južna obala Aralskega jezera prav na mestu, kjer sva stala; danes je 90 kilometrov severozahodno od tod.

Kamalov me je na ta kraj pripeljal, da bi mi pokazal, kaj je ostalo od nekdaj bogatega jezera. Je 64-letni višji raziskovalec, ki se na Uzbekistanski akademiji znanosti ukvarja z vetrno energijo, pa tudi okoljski aktivist, ki predseduje Zvezi za zaščito Aralskega jezera in reke Amu Darja. Čokati možak z grivo gostih belih las izhaja iz vplivne uzbeške družine: oče je bil v sovjetskem obdobju ugleden zgodovinar, ded je bil zadnji izvoljeni kan (voditelj) polavtonomne republike Karakalpakstan, preden so jo v 30. letih minulega stoletja priključili Uzbeški sovjetski socialistični republiki. V državi ni še niti ene same vetrne elektrarne, toda Kamalov zato ne izgublja raziskovalne vneme. Obsedenost z vetrom ga je privedla celo do tega, da si je izdelal jadralna zmaja. Z njima se spušča z bližnjega hriba, da bi bolje razumel tamkajšnje zračne tokove. “Veter hočem poznati tako dobro kot ptica,” je dejal. Vendar so v središču njegovega zanimanja vsi okoljski elementi in prekinil je raziskave, da bi mi pokazal ostanke nekdaj prostranega jezera, ki je prekipevalo od življenja, ter tisto – morda še bolj zlovešče – kar je pustilo za seboj, ko se je voda umaknila.

Kliknite na sliko za povečavo.

Aralsko jezero , ki si ga delita Kazahstan in Uzbekistan, sta tisoče let napajali dve veliki reki, Amu Darja in Sir Darja. Ker nima odtoka, je višino gladine vzdrževalo naravno ravnovesje med dotokom in izhlapevanjem vode. Ko je Aleksander Veliki v 4. stoletju pr. n. š. zavojeval to ozemlje, sta reki že dolgo veljali za življenjski žili Srednje Azije. Aralsko jezero in obsežni rečni delti so stoletja oskrbovali naselja vzdolž svilne poti, ki je Kitajsko povezovala z Evropo. Te starodavne skupnosti Tadžikov, Uzbekov, Kazahov in drugih etničnih skupin so se preživljale s kmetijstvom, ribištvom, živinorejo, trgovino in obrtjo.

Vse to se je spremenilo, ko je Uzbeška SSR v začetku 20. let minulega stoletja postala del porajajočega se sovjetskega imperija in se je Stalin odločil, da bo srednjeazijske republike spremenil v velikanske plantaže bombaža. A podnebje tega območja ni dovolj za kulturno rastlino, ki za uspevanje potrebuje veliko vode. Zato je Sovjetska zveza izpeljala enega najsmelejših inženirskih projektov v svetovni zgodovini: na roke so skopali na tisoče kilometrov namakalnih kanalov, da bi vodo iz Amu Darje in Sir Darje preusmerili v okoliško puščavo. “Do začetka 60. let je bil sistem razmeroma stabilen,” je pojasnil Philip Micklin, ko sem se z njim pogovarjal po telefonu. Je profesor geografije na Univerzi zahodnega Michigana, in vse odkar je profesor, preučuje vprašanje upravljanja vod v nekdanji Sovjetski zvezi, zato je od začetka 80. let kar 25-krat obiskal Srednjo Azijo. Iz leta v leto je na lastne oči spremljal usihanje Aralskega jezera. “Ko so v 60. letih še razširili mrežo namakalnih kanalov, je bilo to kot pregovorna kaplja čez rob,” je dejal. “Sistem nenadoma ni bil več trajnosten. Vedeli so, kaj počnejo, niso pa se zavedali vseh okoljskih posledic – in niti sanjalo se jim ni, kako hitro bo jezero izginilo.”

Do leta 1987 je gladina Aralskega jezera že precej upadla in nastali sta dve ločeni vodni telesi: severno jezero, ki je v Kazahstanu, in večje južno jezero v Karakalpakstanu. Do leta 2002 se je južno jezero že tako skrčilo, da sta iz njega nastala ločena vzhodno in zahodno jezero. Julija lani je vzhodno jezero povsem presahnilo. Edina svetla točka v tej strahotni sagi je nedavna oživitev severnega jezera. Leta 2005 je Kazahstan s sredstvi Svetovne banke zgradil 13 kilometrov dolgo pregrado na južnem obrobju severnega jezera in tako ustvaril povsem ločeno vodno telo, ki ga napaja reka Sir Darja. Od postavitve jezu sta si severno jezero in tamkajšnje ribištvo opomogla veliko hitreje, kot so pričakovali. Vendar pa je pregrada južno jezero povsem odrezala od ključnega dotoka vode in zapečatila njegovo usodo.

“Najbolj žalostno in skrb zbujajoče v tragediji Aralskega jezera pa je, da so se sovjetski uradniki na ministrstvu za vode, ki so načrtovali namakalne kanale, zavedali, da ga bodo pogubili,” je dejal Kamalov. Od 20. do 60. let minulega stoletja so se uradniki z ministrstva pogosto sklicevali na najslavnejšega ruskega klimatologa Aleksandra Voejkova (1842–1916), ki je nekoč Aralsko jezero označil za “nekoristen uparjalnik” in “napako narave”. Preprosto povedano, takratni sovjetski učenjaki so menili, da so kmetijski pridelki vredni več kot ribe.

Bombaž še vedno pridelujejo. Vsako jesen približno dva od 29 milijonov prebivalcev Uzbekistana “prostovoljno” obereta tri milijone ton bombaža, ki jih pridelajo. V državi se vse dobesedno ustavi, ko vladne uslužbence, šolarje, učitelje, zdravnike, medicinske sestre, inženirje in celo starejše občane z avtobusi odpeljejo na polja, da bi opravili delovno obveznost. “Uzbekistan je ena redkih držav, v katerih prisilno delo dejansko organizira in izvaja vlada, sam predsednik pa pri tem igra glavno vlogo,” je dejal Steve Swerdlow, direktor srednjeazijskega urada organizacije Human Rights Watch. “Si lahko predstavljate,” je dejal Kamalov in se zazrl vame s sprednjega sedeža land cruiserja, “da je bila še pred 40 leti voda na tem mestu globoka 30 metrov?”