Ukradena življenja
Trgovina z ljudmi, ki so nato prisiljeni v spolno suženjstvo, je kuga, razširjena po vsem svetu, med žrtvami pa je na milijone otrok. To je zgodba o dekletih iz indije in bangladeša, ki sta sanjali o lepši prihodnosti, a so ju prisilili v prostitucijo.
O zgodbi: Da bi zavarovali zasebnost deklet, s katerimi so trgovali, in upoštevali indijske zakone o identificiranju žrtev spolnih zločinov, nismo razkrili identitete teh deklet in njihovih družin. Fotografirali smo jih tako, da se obraz ne vidi, in nekatere fotografije smo spremenili in tako prikrili značilne poteze. Imeni deklet v prispevku sta izmišljeni.
Anjali je bila stara 16 let, ko se je zapletla z moškim, ki jo je z obljubo poroke zvabil, da je pobegnila od doma v indijski zvezni državi Zahodna Bengalija. Toda potem sta jo s pajdašem prodala v javno hišo v Mahishadalu blizu industrijskega mesta Haldia. Dokler je niso rešili, je bila prisiljena imeti spolne odnose tudi po dvajsetkrat na dan. Več kot leto je živela v Snehi med dekleti, ki so razumela njeno tesnobo. Zdaj je odrasla in živi doma z materjo. Ta bi jo rada poročila, toda Anjali prisega, da se ne bo nikoli več zaljubila.
Ko je bila S. stara 12 let, je zapustila dom v Narayanganju v Bangladešu z družinskim znancem, ki ji je obljubil, da ji bo našel zaposlitev v Daki. Izročil jo je nekemu moškemu, ta pa jo je pretihotapil v Zahodno Bengalijo, potem pa jo prodal v javno hišo v Mumbaju. Zasužnjena je bila dve leti, preden jo je policija osvobodila in poslala v zavetišče. Šest mesecev zatem je spoznala žensko, ki naj bi jo odpeljala v Bangladeš, a jo je namesto tega prodala v javno hišo v Namkhani v Zahodni Bengaliji. S. so znova rešili. Zdaj je odrasla.
Preden so Sayedo in Anjali prodali v isto javno hišo, sta bili tipični najstnici, odraščali sta v podobnih razmerah, le nekaj sto kilometrov druga od druge: Sayeda v mestu Khulna v Bangladešu, Anjali v kraju Siliguri v Zahodni Bengaliji v Indiji.
Gojili sta podobne velike upe kot najstnice drugod – da se bosta izvili izpod nadzora staršev, našli ljubezen, zaživeli svoje sanje. Obe sta imeli naivno predstavo o svetu in si nista mogli niti zamisliti krutosti, ki so ju čakale v njem.
Sayeda je odraščala v majhni dvosobni hiši v zanemarjeni soseski in je večino otroštva preživela sama. Mati je zgodaj vstajala in od jutra do večera čistila trgovine v trgovskem središču New Market v Khulni. Oče je vozil kolesarsko rikšo in za drobiž prevažal potnike. Sayeda, ki je imela težave z učenjem, je šolo obesila na klin, še preden je prišla v najstniška leta, čeprav jo je mati svarila, da bo zaradi tega zabredla v težave. Bila je družabna in radoživa, hitro jo je bilo mogoče spraviti v smeh in je zlahka našla prijatelje. Najbolj pa je oboževala ples. Kadar staršev ni bilo doma, je na televiziji gledala plesne prizore iz hindijskih in bengalskih filmov ter posnemala gibe plesalcev. Mati jo je, če jo je kdaj zalotila pri tem, oštela. “Sosedom ni bilo všeč, ker je vedno prepevala in plesala,” je povedala.
Sayeda je bila lepo dekle z nežnimi obraznimi potezami in mandljastimi očmi in rada se je ličila. Začela je pomagati v lepotilnih salonih, učila se je o pričeskah, negovanju kože in kozmetiki. Starše je skrbelo, ker je pri fantih zbujala veliko zanimanja, zato so jo poročili, ko je bila stara 13 let. V večini južne Azije so otroške poroke razširjene, čeprav so nezakonite.
Toda mož, ki so ji ga izbrali, jo je zlorabljal, zato se je vrnila domov. Po vrnitvi je mater rotila, naj ji dovoli, da se vpiše na plesno akademijo. “Lahko bom nastopala v predstavah in zaslužila nekaj denarja,” jo je prepričevala. Mati se je nazadnje uklonila in Sayeda je začela plesati na svatbah in drugih prireditvah. Takrat se je zaljubila v fanta, ki je včasih hodil na akademijo. Rekel ji je, da bi jo rad odpeljal v Indijo, kjer bi s plesom zaslužila veliko več kot doma. Predstavljala si je prihodnost, polno obetov, zato je sklenila pobegniti z njim.
Anjali, milo dekle s svetlimi očmi in visokimi ličnicami, je želela zapustiti dom iz podobnih razlogov. Družina je živela v barakarskem naselju. Vzgajala jo je večinoma mati, ki je delala kot gospodinjska pomočnica, in bili so tako revni, da sta se s sestro tepli za tistih nekaj šolskih potrebščin, ki so si jih lahko privoščili. Pri 13 letih je pustila šolo – to je malodane pravilo pri otrocih iz revnih družin po vsej Indiji. Začela je delati v tovarni, pakirala je prigrizke. Po naravi je zadržana in ni mela veliko prijateljev. Doma je bil njen zaupnik kozliček, ki ga je posvojila in jo je spremljal naokrog, pri obrokih grizljal drobtine njene hrane in ponoči zlezel k njej v posteljo.
V tovarni je spoznala mladega moškega in bila nad njim popolnoma očarana. Vedela je, da ji mati išče primernega ženina, vendar je hotela biti z moškim, ki ga je vzljubila. Zato si je nekega večera oktobra 2016, med hindujskim praznikom durga puja, nadela povsem nov salvar kamiz, tradicionalno indijsko oblačilo, se izmuznila iz hiše in se z avtobusom odpeljala na železniško postajo, da bi se sestala s fantom. Presenetilo jo je, ker je bil z njim še en mlad moški, a kljub temu se je z njima vkrcala na vlak za Kolkato. Mati, ki je tisti večer mrzlično iskala hčerko, je izvedela, da je Anjali že nekaj časa nameravala pobegniti. V dneh pred izginotjem so jo sosedje slišali, kako je kozličku govorila: “Kdo bo skrbel zate, ko me ne bo?”
Od vseh hudobij, ki jih je sposoben človeški rod, je ena najodvratnejših zasužnjevanje otrok za spolno izkoriščanje. Sayeda in Anjali, ki sta mi razkrili svoji zgodbi, sta samo dve od nešteto žrtev. Tako kot pri drugem kriminalnem početju je nemogoče ugotoviti razsežnosti teh grozodejstev, toda jasno je, da je trgovanje z mladoletniki, ki postanejo spolni sužnji, dejavnost, v kateri krožijo milijarde dolarjev in je razširjena po vsem svetu.