Tudi dežela ljudi

“Hodimo naokrog in vsem po vrsti razlagamo, da je to najbolj nedotaknjen ekosistem v ZDA, če izvzamemo Aljasko. No, če je tako pomemben, bi bil res že čas, da se potrudimo in ga obvarujemo.”

DAVE HALLAC, vodja yellowstonskih znanstvenikov, 2011–2014

Klik na video.

Dave Hallac je stal v pisarni Yellowstonskega središča za vire, parkovnega organa, odgovornega za znanstveno dejavnost in upravljanje virov, ki ima prostore v starem razpotegnjenem, z lesom obitem poslopju sredi sijajnih kamnitih struktur termalnih izvirov Mammoth Hot Sprigs. Mož je bil še zadnji dan vodja središča – in znanstvenikov Yellowstonskega narodnega parka – saj se je selil na zahtevnejše delovno mesto drugam. Njegova pisarna je kazala, da se pripravlja na odhod, ko sem ga našel v njej med še zadnjimi opravili; police in pisalno mizo je bil že spraznil, knjige in poročila in fotografije so zloženi v škatlah čakali, da jih odpeljejo. Zaprl je vrata, kar je bilo na tistem hodniku, kjer so bila vsa vrata odprta, čudno, sedla sva med škatle in ponovil je nekaj, kar mi je mimogrede omenil že pred meseci, nekaj tako osupljivo prostodušnega, da sem ga poprosil, naj mi pove kaj več o tem. “Mislim, da ta kraj izgubljamo,” je dejal. “Polagoma. Postopoma. Vedno bolj.”

Omahoval je. “Temu pravim nekakšna prežeča kriza.” Hallac je naštel precej med seboj povezanih zadev, trdovratnih težav, ki jih oba dobro poznava: nadzor nad populacijo bizonov, selitev vapitijev, varstvo grizlijev, pozidava zasebnih zemljišč na območju okrog parka, rast števila prebivalcev, ki je gonilo pozidave, invazivne vrste in njihov vpliv na domorodne vrste, poraba vode, podnebne spremembe in naposled krovna težava, ki vse naštete samo še poslabša – pomanjkanje usklajenega vodenja, ki bi presegalo meje parka. “Hodimo naokrog in vsem po vrsti razlagamo, da je to najbolj nedotaknjen ekosistem v ZDA, če izvzamemo Aljasko,” je dejal. “No, če je tako pomemben, tako poseben, bi bil res že čas, da se bolj potrudimo in ga obvarujemo.” Ta skrb za večjo neokrnjenost yellowstonskega ekosistema, ki preveva tudi druge (a ne dovolj drugih, da bi spodbodla odločno ukrepanje), je zdaj nujna, a v resnici se je že dolgo napovedovala. Izraza “ekosistem” v ustanovnem aktu parka iz leta 1872 ni bilo najti in bržkone tudi v nobenem izmed popravkov ali direktiv o Yellowstonu, ki so sledile v naslednjih sto letih, ne. Besedno zvezo “širši yellowstonski ekosistem” je menda prvi uporabil Frank Craighead v knjigi Po grizlijevi sledi (Track of the Grizzly) iz leta 1979, popisu 12 let trajajoče pionirske terenske raziskave, ki jo je vodil skupaj z bratom dvojčkom, Johnom. Opazila sta ključno dejstvo in ga še posebej poudarila: da yellowstonski grizliji ne živijo samo znotraj meja parka (park ni ograjen in meje večidel tudi niso označene), temveč širše, na območju, ki obsega Narodni park Grand Teton, dele sosednjih zveznih gozdnih območij in druga okoliška območja. Dve leti pozneje je upravnik Yellowstona, pronicljivi John Townsley, uporabil to zvezo v prijateljskem klepetu z Rickom Reesem, mladim gornikom in učiteljem. “Povedal mi je, da je obravnava Yellowstonskega narodnega parka kot okvirčka na zemljevidu, ne da bi upoštevali grožnje, ki mu pretijo s sosednjih zveznih gozdnih območij, nesmiselna,” je Reese zapisal pozneje.

Dogodki zunaj tega okvirčka vplivajo na park in živali, ki živijo v njem, na tamkajšnje rastlinstvo, vodovje, celo na termalne pojave. Reese je parafraziral Townsleyja in zapisal, da je “treba Američane podučiti o teh vzajemnih odnosih in da morajo začeti razmišljati o ‘širšem yellowstonskem ekosistemu’”. Reese je postal prvi predsednik nove organizacije, Koalicije širšega Yellowstona, zveze posameznikov in skupin, predanih ohranjanju neokrnjenosti širšega yellowstonskega območja. Kmalu zatem, leta 1984, je izdal knjigo z lepimi fotografijami, ki pa je zaslovela po tehtnem besedilu, Širši Yellowstone: narodni park in okoliška divjina (Greater Yellowstone: The National Park and Adjacent Wildlands). Nekateri vladni uslužbenci so se nekaj časa branili tega novega poimenovanja, ljubši jim je bil strahopetni kompromis “širše yellowstonsko območje” – najbrž zato, ker izraz “ekosistem” opominja na medsebojno povezanost, ta pa je v nasprotju z birokratskim predalčkanjem in bega ljudi s prizadevnim čutom za “območja pristojnosti”. A v naslednjih letih so novo poimenovanje, razen najbolj zadržanih, sprejeli tudi oni. “Yellowstonski narodni park ni otok,” je zapisal Reese v knjigi iz leta 1984, in imel je prav. Toda pomembno se je zavedati tudi, da ekosistem v marsičem je otok – ekološki otok, ki ga obkroža morje človeških vplivov.

To je izolirana krajina. Krokarji in orli pridejo in gredo, kadar se jim zahoče, za grizlije, vapitije, bizone in podobne pa je prehajanje iz širšega yellowstonskega ekosistema v varno življenjsko okolje drugod veliko težavnejše. Ko stopijo z otoka, je najpogosteje po njih. V čigavi pristojnosti je širši yellowstonski ekosistem? V pristojnosti vsakogar in nikogar. Koordinacijski komite širšega Yellowstona je posvetovalni organ, katerega člani so le predstavniki državnih agencij (uradniki posameznih ameriških zveznih držav in okrožij ter zasebniki sodelujejo samo v pododborih) in ima v resnici skromno moč, tudi kadar je o čem soglasen. Zato je Hallac obžaloval, da kljub prežeči krizi ni upravljanja, ki bi presegalo meje parka. “Sploh ne trdim, da ekosistem razpada,” je dejal. “Saj ne. Možnosti za to pa so. In veliko je postopnih sprememb, za katere menim, da polagoma negativno vplivajo nanj.” Pol ure sva se takole pomenkovala, ko je nekdo potrkal na vrata in pokukal noter ter naju opomnil, da bi se moral Hallac udeležiti svoje poslovilne zabave. Povabil me je zraven, a nisem hotel biti vsiljiv, zato sem se raje odkradel stran in premišljeval o tem, kar mi je bil povedal. Upravniki parkov prihajajo in odhajajo, tudi najboljši, težave pa ostajajo.

VEČJI OD SAMEGA SEBE
Širši yellowstonski ekosistem je večji od kateregakoli drugega narodnega parka v ZDA, če izvzamemo Aljasko. In velikost šteje. Raziskava mladega ekologa Williama Newmarka, katere izsledke so leta 1987 objavili v reviji Nature in je zbudila veliko zanimanja, je pokazala, da med 12 narodnimi parki in drugimi zavarovanimi območji na zahodu ZDA v letih po ustanovitvi le v dveh niso izgubili nobene vrste sesalcev, v širšem Yellowstonu, ki je največji, pa je bilo izgubljenih vrst manj kot domala kjerkoli drugje. Večina teh krajevnih izumrtij ni bila posledica neposrednega človekovega posega – kot je bilo dokončno iztrebljenje volkov v Yellowstonu – temveč naravnih procesov izumiranja, značilnih za otoke: ko je habitat zamejen na neko območje, ostaja živalska populacija majhna, majhne populacije pa sčasoma propadejo zaradi naključnih dogodkov, kot so bolezni, požari, neugodne vremenske razmere in smola. Širši Yellowstone je zaradi naravnih dejavnikov izgubil manj pestrosti pri sesalcih kakor manjši narodni parki, kot so Zion, Bryceov kanjon in Mount Rainier. Velikost mu je bila očitno v prid. Newmarkovo delo so v naslednjih letih v nekaterih podrobnostih izpodbijali, njegovo temeljno spoznanje ostaja neizpodbitno: velikost je pomembna. Velikost Yellowstona pomaga ohranjati velike, strah zbujajoče, bojevite živali, kot so grizliji, od katerih vsaka potrebuje veliko ozemlje.

Noben drug narodni park v ZDA, če izvzamemo Aljasko, razen Narodnega parka Glacier ob meji ameriške zvezne države Montana s Kanado, ne podpira več krepkih populacij treh največjih še živečih severnoameriških mesojedov – grizlija, volka in pume – pa tudi drugih plenilcev ne, kot so rosomah, kojot, ameriški ris in lisica. Yellowstone je najbolj divji ameriški narodni park južno od območja ob meji, ki zajema Narodni park Glacier, delno zato, ker je največji. Druga dobra stran ozemeljske prostranosti pa je, da poleg prostora, ki ga daje velikim plenilcem z obsežnimi ozemeljskimi potrebami, navadno obsega tudi pestra življenjska okolja in razsežen prostor hkrati, zato lahko ponudi zavetje več raznolikim bitjem vseh velikosti in z vsemi mogočimi načini življenja. To spoznanje mi je nekega decembrskega jutra v Jackson Holu v Wyomingu potrdil tudi neki lovec na vapitije. Vapitija je uplenil v Zveznem rezervatu za vapitije, kar je mogoče le s posebno dovolilnico (pa najsi se zdi, upoštevaje ime kraja, še tako protislovno) in z omejitvami, kot je omejen nabor orožja v južnem delu rezervata. “Omejen nabor” pomeni puško, ki se polni spredaj, ali lok in puščico ali kakšno drugo staromodno orožje, tako da se mora lovec bolj potruditi in so možnosti bolj izenačene. Ko sem možaka opazil z bližnje ceste, je s prijateljema po dolini proti poltovornjaku počasi potiskal enokolesni lovski voz s poginulo živaljo. Zakoračil sem k njemu, da bi se pogovoril z njim – takemu bučnemu vpadu pa so lovci s pravkar ubito živaljo praviloma nenaklonjeni. Ko sem se mu predstavil in pojasnil, čemu moja radovednost, mi je prijazno odgovoril na vprašanja. Dejal je, da mu je ime Mitch Bock, “tako kot pivu, ne skladatelju”. Živi v Fort Collinsu v Koloradu. Vapitija – lepo samico, staro šest ali osem let, natanko takšno, kot je upal, da mu jo bo uspelo upleniti – je odstrelil s puško na črni smodnik. Dan pred tem je na drugo dovolilnico uplenil še eno samico. Štiri ure se je po trebuhu plazil po močvirnih travnikih, da ji je prišel dovolj blizu. Zahvalil sem se mu za podatke in se že skoraj odpravil. Počakajte, no, mi je dejal, vi ste iz National Geographica? Da. In pripravljate posebno številko o širšem Yellowstonu? Da. “Ne pozabite na krastače,” je dejal. Pojasnil je, da so yellowstonska domorodna vrsta, a jim, kot toliko dvoživkam, v sodobnem času ne kaže najbolje.