Trk kultur

Kako se je začelo?
je vprašal Everardo Chablé. Sedel je na stolu brez naslona v domači dnevni sobi, medtem ko se je zunaj mračilo. Edini hrup v tem mehiškem mestecu na polotoku Jukatan – kjer ni signala mobilne telefonije in kjer elektrika ni dostopna na vsakem koraku – je povzročala glasba, ki jo je njegov oče predvajal na dvorišču. Začel je pripovedovati.“Maji se že tisočletja ukvarjamo s čebelarstvom. A prišli so menoniti z velikimi stroji in začeli krčiti gozdove na obsežnih območjih, kjer si čebele iščejo hrano. Imeli smo pragozdove z zelo občutljivimi ekosistemi – z jelenjadjo, tukani – toda najpomembneje je, da smo imeli čebele, ki skrbijo za ohranjanje življenja. Ko so začeli krčiti gozdove, so uničili sadove tisočletnih prizadevanj.”

Čokati in resni čebelar Chablé, star nekaj več kot 20 let, je opisoval tleči spor v nekaterih delih Jukatana. Od 30. let prejšnjega stoletja je zaradi Majev ta polotok, kjer še vedno stojijo svetišča njihovih prednikov in kjer se razprostirajo največji še preostali tropski gozdovi v državi, postal pomemben svetovni pridelovalec medu. A od 80. let si Maji območje delijo še z eno skupnostjo, ki ima prav tako bogato tradicijo in se naglo širi: s starokolonijskimi menoniti. Ti so najkonservativnejši pripadniki menonitske verske ločine in živijo v skupnostih, odrezanih od sveta. Govorijo narečje svojih prednikov, nizko nemščino iz 16. stoletja, in se izogibajo rabi sodobnih pridobitev, kot so elektrika, telefon in avtomobil – čeprav pri delu uporabljajo mehanizacijo in metode intenzivnega kmetovanja. Obsežna območja jukatanskih gozdov so spremenili v polja.“Na tej zemlji ne raste nobena prvotna rastlina več, tudi živali so izginile, raste pa tam neka druga vrsta,” je dejal Chablé. “Gensko spremenjena soja.”

Čebelarji pravijo, da intenzivno kmetijstvo menonitov – še zlasti pa pridelava gensko spremenjene soje in raba pesticidov, s katerimi jo škropijo, da bi jo zaščitili – mori čebele in zastruplja njihov med. Leta 2012 so čebelarji tožili mehiško vlado in tožbo dobili: mehiško vrhovno sodišče je pred štirimi leti prepovedalo pridelavo gensko spremenjene soje. Ta zmaga, ki spominja na zgodbo o boju Davida z Goljatom, je zbudila precej pozornosti mednarodne javnosti. A v resničnem življenju se ni kaj dosti spremenilo. “Če se bo kmetijstvo na tem območju še naprej neovirano razvijalo kot doslej, bomo ostali brez čebel,” je dejal Chablé. “V 20 letih bo vse uničeno.”

V SREDIŠČU SPORA je zaspano mestece Hopelchén. To kmetijsko in čebelarsko središče mehiške zvezne države Campeche je glavni pridelovalec gensko spremenjene soje na Jukatanu, kjer deluje tudi približno 8000 čebelarjev, tretjina vseh v regiji. Do mestnega obrobja omrežje mobilne telefonije ne seže in čas se je tam ustavil pred sto leti. Podnevi v majevskih vaseh ni žive duše, saj so prebivalci globoko v gozdovih, kjer na milpah, kakor pravijo parcelam svojih kmetij, pridelujejo koruzo, fižol in buče. Številni imajo v bližini čebelnjake, da čebele oprašujejo poljščine. Pri vhodu v menonitske kolonije se asfalt konča, pokrajina pa se preobrazi v enolična polja koruze in soje. Traktorji na poti do visokih srebrnih silosov hrumijo mimo pritličnih kmečkih hiš in trat, na katerih stoji mehanizacija. Zagoreli možje s kavbojskimi klobuki na glavi se prevažajo z majavimi vozovi s konjsko vprego, na katerih poskakujejo otroci s klobučki. Možje mimo vozeča vozila pozdravljajo z dvigom dveh prstov.Najprej se je v 20. letih prejšnjega stoletja v severno Mehiko priselilo približno 8000 menonitov iz Kanade, kamor so bili prišli iz zahodne Evrope, Rusije in Ukrajine. Ta konservativna ločina se seli po svetu od 18. stoletja. Izogiba se vpoklicu v vojsko in obveznemu javnemu šolanju, v zadnjem času pa intenzivneje išče rodovitno zemljo. V Mehiki so njene pripadnike pustili, da se držijo zase.

V 80. letih prejšnjega stoletja so nekateri zapustili sušno zvezno državo Chihuahua na severu in jo ubrali proti Jukatanu, kjer je bilo vode v izobilju. Tam so zemljo kupovali ceneje zaradi spodbud zvezne in državne vlade, ki sta upali, da bodo sodelovali pri posodabljanju kmetijstva. Danes v kolonijah po vsej Mehiki živi več kot 100.000 menonitov. Leta 2007 je mehiška vlada začela spodbujati pridelovanje soje, da bi zmanjšala zunanjetrgo­vinski primanjkljaj. Nekaj let zatem je agrokemič­nemu velikanu Monsantu dovolila prodajo gensko spremenjene soje in odobrila njeno pridelavo na 60.000 hektarih na Jukatanu. (Gensko spreme­njena koruza je v Mehiki še vedno prepovedana.) Menoniti so imeli dovolj prihrankov za nakup te zemlje in mehanizacije za sejanje, škropljenje in spravilo gensko spremenjenih poljščin. Čeprav so sicer zelo tradicionalni, so zgrabili to sodobno priložnost.Danes v 18 kolonijah v zvezni državi Campeche živi približno 12.000 menonitov, ki obdelujejo obsežna kmetijska zemljišča. Številni se izogibajo vožnji z avtomobili, ne pa rabi traktorjev ali kombaj­nov. Govorijo edinstveno narečje nizke nemščine, kakršno so govorili v Prusiji v 16. stoletju. Številni moški govorijo tudi špansko, ženske pa veliko manj, saj so stiki povečini omejeni na komunikacijo z mehiškimi vozniki in kmetijskimi delavci. Menoniti pridelajo 90 odstotkov soje v regiji.

Za tisoče majevskih družin je glavni vir prihod­ka med. Vsako leto z Jukatana izvozijo približno 20.000 ton medu, povečini v ZDA in Evropsko uni­jo. Ko je Mehika začela postopek odobritve sejanja gensko spremenjene soje, je Evropa napovedala, da bo v pošiljkah medu iskala sledi gensko spre­menjenih organizmov, jih označevala in morda tudi zavračala. Vse to je čebelarje vznemirilo. Ko pa so začeli opažati učinke takšne pridelave na čebelah, so pobesneli.

“NISO SE ŠE ZBUDILE; zbudile jih bo­mo,” je dejala Leydy Pech, ko je v spremstvu skupine čebelark vstopila v manjšo ogrado v senčnatem gozdu. Na nizkem lesenem podstavku je bila vrsta vot­lih panjev in v vsakem od njih odprtinica, skozi katero vstopajo in vzletajo čebele. Čebelarke so drugega za drugim odprle hlode, da se je razkrilo zlato satje. Čebele so brenčale po zraku, medtem ko je Pechova hitro odstranila satje in ga prenesla v večji hlod, kjer naj bi ga čebele dograjevale. Končnice vsakega novega hloda so ženske za­delale z blatom in ga vrnile na podstavek pod roj pregnanih čebel. Pechova, ki ji je z rok kapljal med, je odobravajoče prikimala, ko so začele žuželke vstopati v panj. Pripomnila je, da imajo odličen občutek za orientacijo.Po verovanju majevskih čebelarjev so domorod­ne čebele (gre za vrsto brez žela Melipona beecheii) njihova vez z duhovnim svetom in so bile dar boga čebel in medu Ah­Muzen­Caba. Te čebele živijo v gostih krošnjah dreves, ki na Jukatanu naglo izginjajo. Nizkorasla in kratkolasa Pechova sku­paj s skupino petih čebelark v gozdu skrbi za 80 panjev – imele so jih sto, je povedala, dokler niso zastrupili okoliških rastlin.Vzdolž gozdnega roba se razprostirajo polja, na katerih (odvisno od letnega časa) rastejo paprika, koruza ali soja. Jorge, brat Pechove, je povedal, da so kmalu za tem, ko so v zvezni državi začeli sejati sojo, on in drugi čebelarji pridelali veliko manj medu in doživljali pogostejše pogine čebel. Število panjev, potrebnih za pridelavo tone medu, se je z 12 panjev izpred približno 20 let povzpelo na današnjih 45, je povedal.