Triglavski narodni park

Ko o lepotah Doline Triglavskih jezer in povezavi s Triglavom, najvišjim vrhom Slovenije, ki temelji v mitski pradavnini prednikov na tem ozemlju, ni bilo nikakršnega dvoma, so vzniknile tudi zamisli, da bi to območje, po zgledu parkov v tujini, zavarovali. Preden se potopimo v podrobnosti zgodovine nastanka Triglavskega narodnega parka, si oglejmo vsaj nekaj njegovih značilnosti. Najprej tiste, ki so povezane s številom tri: območje je v bližini tromeje Slovenije, Italije in Avstrije, v središču je Triglav, ki sicer le z ene strani kaže tri vrhove, zato je veliko smiselnejša razlaga, da je ta mogočna gora, že vgrajena v slovenske gene, poimenovana po staroslovanskem trojnemu božanstvu Terglovu. Triglav povezuje tri zelo različne podobe narodnega parka: južno bohinjsko, severovzhodno savsko in severozahodno soško. Vsaka je popolnoma drugačna, vsako spremlja ena reka (Sava Bohinjka, Sava Dolinka, Soča).

Gorska veriga je tudi razvodnica med Črnim in Jadranskim morjem. Naslednja značilnost je kraška narava gorovja, zgrajenega pretežno iz apnenčastih morskih usedlin. Zato bomo v Triglavskem narodnem parku lahko doživeli vse značilnosti rastlinstva in živalstva, pa tudi geomorfologije visokogorskega krasa, od škrapelj do obsežnih jamskih sistemov. Seveda živi na tem območju tudi kar nekaj redkosti in posebnosti (na primer endemična zoisova zvončica, metulj triglavski rjavček, soška postrv …), a tisto najdragocenejše so zvezno ohranjeni ekosistemi od nižin do najvišjih vrhov. Z vsem živim obiljem, ki sodi zraven. S števila tri preidimo do števila ena – do presežnikov v narodnem parku. Nekaj jih je seveda tesno povezanih z dejstvom, da je v parku najvišja slovenska gora (najvišji vrh, najvišja planinska postojanka, najvišja kapela, najvišja meteorološka postaja, najvišji kulturni spomenik Aljažev stolp, mimogrede, Aljaž ga je še pravočasno postavil, sedaj to ne bi bilo mogoče!). V parku so tudi največji slovenski ledenik, najgloblja jama (Čehi 2 – 1508 m), najdaljši jamski sistem (Tolminski Migovec – 24,9 km), najvišje jezero (Zgornje Kriško jezero), največje in najgloblje stalno jezero (Bohinjsko jezero), najstarejši macesen (Mala Pišnica), najvišji cestni prelaz (Vršič), najvišje speljana cesta (Mangartsko sedlo), najnižja izmerjena temperatura (Komna, –49o C), najgloblja korita (Koritnica pri Klužah), največje naravno okno (Prisojnikovo okno) in še bi se kaj našlo! No, ne smemo pozabiti še najpomembnejšega presežnika – Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in hkrati tudi največje zavarovano območje, saj obsega kar štiri odstotke slovenskega ozemlja.

Ko se zazremo v naravni, kulturni in zgodovinski pomen območja vse od pradavnine do danes, zaznamo v njem tudi močan simbolni naboj slovenske narodne zavesti. Zato je prav, da imamo en sam narodni park, ki pomeni z vidika narave steber narodove identitete in ga lahko postavimo ob bok Narodni galeriji, Narodnemu muzeju, Slovenski filharmoniji, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Narodni in univerzitetni knjižnici, Cankarjevemu domu … Ta zavest se ne oblikuje čez noč, je sad nalaganja zgodovinskih izkušenj. Z njo se je razvijala tudi zgodba o nastajanju narodnega parka. Prvo zamisel o zavarovanju Doline Triglavskih jezer je objavil seizmolog Albin Belar leta 1907. Leto pozneje so na njegov predlog preverjali možnosti za uresničitev zamisli. Že takrat sta se pokazali dve zelo različni predstavi, na eni strani domačinov, ki jih je skrbela predvsem usoda paše, ter predlagateljev zavarovanja, skrbnikov ohranitve vrednot, kot so jih videli in občudovali. Zanje je bila paša izjemno moteča. Tudi v Ameriki zagovorniki narodnega parka niso živeli na območju, še več, prvotne prebivalce so z njega pregnali.

V Evropi sicer izrazitega preganjanja večinoma ni bilo, pač pa sta se oblikovali dve veliki interesni skupini: prebivalci na zavarovanem območju in predlagatelji zavarovanja, ki so živeli praviloma zunaj tega območja. Zaradi različnih predstav, predvsem pa zaradi pogosto omalovažujočega odnosa do domačinov so bila nesoglasja neizogibna vso zgodovino nastajanja Triglavskega narodnega parka in so, v različnih oblikah in ob različnih priložnostih, zaznavna še danes. Morda odnos med meščani in domačini osvetlimo le z enim primerom. Dr. Julius Kugy (1858–1944), ljubitelj in raziskovalec Julijskih Alp, se je vzpel na več še neosvojenih vrhov ter s svojimi poetičnimi knjigami ponesel v svet njihovo slavo. V senci njegove slave so ostali trentarski vodniki, brez katerih ne bi mogel opraviti vseh teh vzponov. Planinska zveza je Kugyju postavila na izjemnem razgledišču na Jalovec ob cesti čez Vršič imeniten spomenik, ki ga je izdelal Jakob Savinšek, spominu na trentarske vodnike pa je namenjena skromna plošča v skali pri Alpinumu Juliana.

Od leta 2014 je del obnovljenega informacijskega središča Triglavskega narodnega parka domačinom v čast imenovan Hiša trentarskih vodnikov. Zanimivo je, da se različnost pogledov kaže celo v tem članku. Na nobeni od fotografij ne bomo videli domačinov, ampak predvsem različne aktivnosti obiskovalcev. Domačini so ves čas nevidno prisotni, učinek njihovega življenja in dela pa je viden, saj že stoletja sooblikujejo krajino in kulturno dediščino zavarovanega območja. Še več, od njihovega delovanja je odvisna tudi nadaljnja usoda podobe parka. Z opuščanjem živinoreje se bo na primer večal delež gozda, z ohranjanjem travišč značilna kulturna krajina, s spremembo tehnologije spravila sena bodo izginjali kozolci, kakor so izginile tudi črne kuhinje, saj gre razvoj svojo pot. S spremembami se teže sprijaznijo obiskovalci, ki imajo v sebi izoblikovano neko predstavo in želijo, da jo doživijo vsakič, kadar se napotijo v park. Obiskovalci sicer lahko pomembno prispevajo h gospodarstvu ljudi v parku, ni pa dobro, če se jim domačini preveč prilagajajo in postajajo življenjsko odvisni od turizma, namesto da bi se zmogli preživeti predvsem s kmetijstvom.

Triglavska roža (Potentilla nitida) še najbolj ustreza predstavi o bajeslovni roži mogoti, ki je vzklila iz kapljic Zlatorogove krvi in ima izredno zdravilno moč.

Zato je ključno, da imajo pri oblikovanju politike življenja v narodnem parku domačini pomembno vlogo. Ko se napotimo v park, se premalokrat zavedamo, da smo le obiskovalci, gostje, zato naj nas na poteh vodi obzirnost, kot bi prišli na obisk k znancem: gotovo ne bomo pri njih odpirali predalov, razbrcali posteljnine, si v akvariju umivali las in se pogostili z dobrotami iz hladilnika ali shrambe. Na to je treba pomisliti pri parkiranju, prečkanju travnih površin, odpiranju les. Vendar celo obzirne oblike obiskovanja lahko postanejo moteče in škodljive, če prerastejo v množičnost. Če karikiram: prvega jadralnega padalca, ki pristane na travniku, lastnik za pogum pogosti z žganjem. Dvestoštiriinšestdesetega bo na pomendranem travniku pričakal z vilami. Zato so smiselna pravila vedenja na zavarovanih območjih, prav tako smiseln pa je tudi nadzor nad izvajanjem teh pravil. Težave se seveda pojavijo, ker vsake podrobnosti ni mogoče predpisovati, človeška domišljija ne pozna meja, zaradi pomanjkanja zaupanja pa ne zmoremo več razlagati predpisov glede na cilj, ampak se raje skrijemo v varnost razlage po črki. Pa smo spet pri viru nesoglasij!