Toponosi nosani

Visoko v gorovju Qin Ling v osrčju Kitajske je spretni primat z nenavadnim obrazom osvojil neizprosno pokrajino. Toponosi nosan ali zlata opica (Rhinopithecus roxellana) je ena izmed petih vrst iz rodu nosanov. Te vrste so ostanki nekoč veliko bolj razširjenih populacij, katerih življenjski prostor se je skrčil zaradi podnebnih sprememb po zadnji ledeni dobi. Danes živeče skupnosti se združujejo v teritorialna krdela, ki štejejo tudi več kot 400 živali. Vse bolj jih ogrožajo sečnja, širjenje naselij in lovci, ki jih lovijo zaradi mesa, kosti (menda naj bi imele zdravilne učinke) in razkošnega krzna. Številne so se zatekle v osamo visokih gora, kjer skačejo z veje na vejo, prečkajo zaledenele reke in preživljajo dolge zime na skoraj 3000 metrih nadmorske višine, pred mrazom pa jih varuje dragocen kožuh. Na svetu živi še približno 20.000 toponosih nosanov. Kakih 4000 jih naseljuje gorato območje, na katerem so kitajske oblasti ustanovile nacionalni naravni rezervat Zhouzhi, da bi zavarovale vrsto; nosani živijo v rezervatu in zunaj njegovih meja. V svojem okolju ne bi mogli preživeti brez precejšnjih prilagoditev; ko na drevju ni listja in plodov, se hranijo z nizkobeljakovinskimi lišaji in drevesnim lubjem. Velike socialne mreže, v katere se povezujejo, jim pomagajo pri obrambi pred plenilci, kakršen je dimasti leopard. V teh skupnostih nosanov so matere z mladiči po položaju nad samicami brez mladičev, najvišji položaj pa zasedajo samci z več družicami. Ugled uživajo tudi samci, ki “kažejo pogum in vzdržljivost”, pravi biolog Qi Xiao-Guang s Severozahodne univerze v mestu Xi’an na Kitajskem. Skupine se včasih med seboj tudi spopadejo, če se zgodi, da se njihova ozemlja prekrivajo. A primati se pogosto raje postavljajo s svojo telesno močjo, kot da bi nasprotnika zares napadli in poškodovali – predvsem zato, ker bi jo med spopadom prav lahko skupili sami. Zakaj tako čuden obraz? Nihče ne ve zagotovo, po mnenju primatologinje Nine Jablonski s Pensilvanske državne univerze pa se je top smrček razvil zaradi uspešnejšega kljubovanja hudemu mrazu, “ki bi na golih, izpostavljenih, mesnatih nosovih lahko povzročil ozebline”.