Titanikov dvojnik

Lani je Parks Stephenson postal ob Titaniku, se počasi sprehodil okrog njega in od spodaj motril velikansko ladjo. Pomudil se je v eni od kotlovnic in si ogledal položaj komand v strojnici. Na propelerskih lopaticah je opazil vrezano oznako 401, identifikacijsko številko ladje. Z jeklenega trupa so viseli kapniki rje. Tla so bila nastlana s kosi zverižene kovine in osebnimi drobnarijami davno umrlih. Stephenson, upokojeni mornariški častnik in zgodovinar, ki se ukvarja z raziskovanjem Titanika, se seveda ni sprehajal 3800 metrov pod gladino severnega Atlantskega oceana.

Bil je v Londonu in si je ogledoval digitalni dvojnik te ladje: računalniški model z vsemi podrobnostmi, katerega nastanek je omogočil napredek tehnologije 3D-skeniranja in kartiranja na daljavo. Model je tako izjemno podroben, da je v skladišču mogoča videoprojekcija v naravni velikosti, raziskovalci pa se lahko sprehajajo ob njem in si povečujejo posamezne dele; na primer parni ventil v kotlovnici, za katerega se je ob skeniranju izkazalo, da je ostal odprt – verjetno, da se zasilni generator ne bi ustavil, medtem ko se je ladja potapljala. Titanikov dvojnik zdaj bogati vse daljši seznam, na katerem so modeli podobnih arheoloških in kulturnih najdišč po svetu, ki te krhke kraje ohranjajo, omogočajo pa tudi nove načine raziskovanja.

Skeniranje legendarne ladje je leta 2022 v treh tednih opravilo podjetje Magellan, ki se ukvarja z globokomorskim kartiranjem in ima sedež na Kanalskih otokih. Novi dokumentarni film National Geographica Titanik: Digitalna obuditev, pripoveduje o tem dosežku. Gre za največji podvodni 3D-skenogram, ki je bil kdaj narejen, obsega pa 16 terabajtov podatkov (to je enakovredno trdemu disku, na katerem je šest milijonov e-knjig). Nastal je z uporabo dveh daljinsko vodenih robotov z romantičnima imenoma Romeo in Julija, ki sta se potopila do razbitin, najdišče sistematično preiskala ter posnela približno 715.000 fotografij in opravila na milijone laserskih meritev.

V preteklosti je bilo mogoče celoten obseg te velikanske razbitine prikazati le z umetniškimi upodobitvami ali fotomozaiki, ki so bili človeške stvaritve. Nobena od teh metod ni omogočila ustrezne verodostojnosti. Računalniški 3D-model pa je natančen. Takoj ko sem videl slike Titanikovega digitalnega dvojnika,” pravi Stephenson, “sem vedel, kaj to pomeni. Prvič, Titanik se mi je razkrival popolnoma na novo. In drugič, bilo je prepričljivo.”

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.