Tehniški muzej Slovenije
Zbirka avtomobilov jugoslovanskega predsednika Tita je za številne obiskovalce Bistre med najzanimivejšimi. Restavratorska tehnika pregledujeta luksuzno rusko vozilo ZIS, izdelano leta 1938.
Pred nekaj leti sem bratranca iz Avstralije, ki je prvič prišel v domovino svojega očeta, mojega strica, peljal v muzej v Bistri. Tehnologija ga zanima, zgodovina po malem tudi in na misel mi je prišla stara tehnika. Pred tem v Bistri, kar je v vsakdanjem pogovoru že dolgo sopomenka za Tehniški muzej Slovenije (TMS), nisem bil zelo dolgo, vse od časov osnovne šole. Ob vprašanju, ki se mi je pri tem postavilo, sem bil kar malce vznemirjen.
Je tam še vedno razstavljeno preprosto leseno kolo, Laufmaschine oziroma “tekalni stroj”? Ime njegovega izumitelja, Nemca Karla Draisa, mi je po vseh letih ostalo v spominu tako, kot se nekatere stvari pač vtisnejo v mlade možgane, pa tudi naprave, izdelane na začetku 19. stoletja, sem se po toliko letih še vedno živo spomnil. “Tekalni stroj” je bil res tam; podoben je bil velikemu “poganjalčku”, preprostemu kolesu brez pedalov, na kakršnem se danes otroci podajajo v svet kolesarstva, še preden dobro zlezejo iz plenic. Čeprav se mi je zdel nekoliko drugačen, kot sem ga imel v spominu.
Gramofon Emona iz 60. let prejšnjega stoletja, izdelek kranjske Iskre.
Bratranec pa si je s posebnim zanimanjem ogledoval zlasti stare, že na pogled težke in okorne motorne žage in zbirko podobno starih luksuznih avtomobilov. Začenši s tistimi, ki jih je muzej dobil v 80. letih prejšnjega stoletja iz zapuščine jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita. “Večino obiskovalcev res najbolj pritegnejo prav Titovi avtomobili,” prikimava mag. Boris Brovinsky, vodja oddelka cestnih vozil v TMS, ki ima glavne razstavne prostore in depoje v nekdanjem kartuzijanskem samostanu v Bistri.
Marjan Vidmar, ki je bil direktor muzeja v letih 1963–1994 in je skrbel tudi za zbirko cestnih vozil, je imel do avtomobilov posebno nagnjenje. Poskrbel je, da so v letih po maršalovi smrti njegovi avtomobili dobili prostor v TMS. V muzeju so takrat že imeli zbirko cestnih vozil, sredi 90. let, ko se je tam kot kustos zaposlil mag. Brovinsky, pa je nastal samostojen oddelek. “Seveda ne trdim, da Titovi avtomobili niso zanimivi, a sam na primer ob rolls royceu ne občutim takšnega navdušenja kot naši obiskovalci,” pove. “Veliko pomembnejše je muzejsko gradivo, ki je nastalo pri nas doma, v Sloveniji, in je plod našega inženirskega znanja. Dobra primera sta Tomos in TAM, tovarni, kjer so izdelovali motocikle oziroma tovornjake in avtobuse, ki so bili v svojem času mednarodno prodajno uspešni.”
Sogovornikovo mnenje ni presenetljivo. Temeljno poslanstvo nacionalnega tehniškega muzeja je zbiranje, hranjenje, interpretiranje in predstavljanje domače tehniške dediščine. Pri mag. Brovinskem pa gre med drugim za “osebno okoliščino” – je inženir strojništva in ima do tehnike poseben odnos. A podobno kot še nekateri muzejski kustosi je tudi on osnovno izobrazbo dopolnil s strokovnim znanjem, kakršno potrebuje na delovnem mestu; magistriral je iz zgodovine. “Že prototipi so bili plod domačega znanja,” se mag. Brovinsky razgovori o Tomosu, ki je nastal sredi 50. let, z letošnjim letom pa je šel v stečaj. “V 60. in 70. letih je bil Tomos tehnološko izjemno inovativen.
To je bil čas prehoda s Puhove licence na lastne motocikle. Spomnite se legendarnega modela avtomatik pa ‘štirke’, ki ni bila prodajno uspešna le v Jugoslaviji, ampak tudi v Italiji, Franciji, Španiji … Izjemen je bil njegov dirkalnik, prvi, ki je imel motor s plastičnim okvirjem in mehanskimi diskastimi zavorami, in pa zunajkrmni motor za čolne.” Če govorimo o podjetju TAM, ki mu je v Bistri posvečena stalna zbirka, ne moremo mimo legendarnega modela tovornjaka TAM 110. “Nastal je za potrebe nekdanje jugoslovanske vojske in je bil vozilo, pri nastanku katerega je bilo uporabljenega največ domačega znanja. Motor je bil zasnovan na motorju, ki so ga izdelovali v nemški tovarni KHD, TAM pa ga je v svojem razvojnem inštitutu uspešno modificiral.”