Ta lepi in Ta grdi

“Kaj se zgodi, če komu ni do tega, da bi bil sprejet v fantovščino?” sem vprašala Leona Uršiča, medtem ko je izdeloval masko. Ta grdega, seveda. Leon je bil šele nekaj tednov član fantovske družbe, zato je moral do pustovanja izrezljati masko lika, določeno za novince.

Očitno se mu je zdelo vprašanje popolnoma nesmiselno, najbrž celo neumno in tako niti pogleda ni dvignil, le naprej je z občutkom udarjal s kladivom po dletu. Lipovina je počasi dobivala obliko, ki je že nakazovala obličje, za katerim naj bi se skrival na pustovanju. A maska še zdaleč ni imela končne oblike, saj drugače naju s fotografom ne bi spustili niti v bližino. Pravila so stroga: katero masko bodo nosili za pusta, vedo zgolj fantje. Izjem tu ni. V delavnico, ki jo ima vsaka hiša v vasi, med pripravo maske nimajo vstopa niti družinski člani, kaj šele tujci.

“Kako misliš, da si ne bi želel biti sprejet v fantovščino?” se je proti meni obrnil eden izmed članov stroge žirije, ki si je kritično ogledovala Leonovo delo. “Od malega živimo s pustom. Kot otroci se bojimo Ta grdih in Cgajnarjev, sčasoma pa ne moremo učakati dneva, ko nas bodo sprejeli medse.”

Takrat sem že vedela, da je pustovanje v Drežnici resna stvar. Fantovščina skrbi za to, da je precej več kot zgolj razpuščeno šemljenje. Drago Lišter, Erik Berginc, Matej Kurinčič in Edo Skočir so si morali vzeti veliko časa, da so me razsvetlili. Pravila so številna in vsa pomembna, razgled v sončnem dnevu pa je bil uničujoče privlačen. Sedeli smo v gostilni na robu vasi. Pogled mi je uhajal skozi okno na Matajur in Kolovrat. Vedela sem, da je tam zadaj za nami Krn. Zato je bilo res težko ohraniti rdečo nit pogovora; vprašanj mi vseeno ni zmanjkalo. Končno, končno sem se v živo srečala z organizacijo, kakršne sem poznala zgolj iz ameriških filmov in angleških romanov: z moškim klubom, v katerem ženske nimajo kaj iskati. Pa ne le predstavnice ženskega spola, članstvo preneha fantu tisti hip, ko se poroči.