Svilarska tradicija
Jaz pa ti pa židana marela,
jaz pa ti pa židan parazol,
poje slovenska ljudska pesem.
Že besedje v njej pove, da je zelo stara. Najbrž večina ve, da prvi verz govori o dežniku, verjetno pa marsikdo ne ve, da govori o svilenem dežniku in da drugi verz omenja svileni sončnik. Blago, iz katerega sta narejena omenjena predmeta, na Kitajskem izdelujejo že 5000 let, v času bizantinskega cesarstva pa so skrivnost izdelave svile ali žide, kot so ji rekli včasih, poznali tudi že v krajih, ki so nam bliže. Že davno dežnikov, ki jih še vedno uporabljamo za zaščito pred dežjem, ne izdelujemo več iz svile.
Svileni sončniki, ki so bili od 18. stoletja predvsem modni dodatek evropskih mestnih gospa, pa so za vedno ostali v minulih časih. Vendar začetek rabe svilenih sončnikov v Evropi ni označeval tudi začetka pridelave svile na ozemlju današnje Slovenije. Z gojenjem sviloprejk in s tem povezanim sajenjem murv, ki so zagotavljale velikansko količino listja za hrano lačnim gosenicam, so se na Goriškem ukvarjali že vsaj 200 let prej. Starodavna obrt svilogojstva je v naših krajih doživela številne vzpone in padce, a so jo zares opustili šele v 60. letih prejšnjega stoletja.
RAZVOJ SVILOPREJKE
Domača sviloprejka (Bombyx mori) se razvija šest do osem tednov od maja do julija. Ta čudež evolucije smo v več kot 4000 letih iskanja za nas najlepše svilene niti udomačili iz prednika divje sviloprejke (Bombyx mandarina). Na tej poti pa se je sviloprejka spreminjala in danes gojimo več kot 1000 linij vrste Bombyx mori. Čeprav se po zunanjem videzu razlikujejo, imajo nekaj skupnega – beli žametni nočni metulji v naravi ne morejo več preživeti. Vendar se zdi, da se za naše zahteve ne menijo ali jih ne zaznavajo. V odziv na stres, ki jim ga povzročamo, še niso razvile bolezni. Ne upirajo se nam in nas ne zavračajo. Z gojenjem milijonov sviloprejk nismo spremenili posameznih stopenj njihovega življenjskega kroga, le z večjo hitrostjo se vrtijo v njem.
Gosenica iz predilnih žlez izloča bistro, zelo viskozno beljakovinsko tekočino, ki se na zraku strdi v svileno nit, v katero se gosenica zaprede.
Zrela žival zapredek odpre z izločanjem posebnih encimov, ki svileno nit raztopijo.
Po parjenju samec kmalu pogine, samica pa v naslednjih petih do šestih dneh izleže 300 do 500 jajčec in nato še sama pogine.
FOTOGRAFIJE: Bojan Šenet
Danes navdušeni ljubiteljice in ljubitelji nenavadnih belih žametnih metuljev in predvsem njihovega izdelka – svilene niti – svilogojstvo postavljajo na povsem nove temelje. Središče te dejavnosti je bilo včasih na Goriškem, zdaj jo obujajo predvsem na Štajerskem. Rejci gosenice sviloprejk sicer še vedno gojijo na tradicionalni način, vendar so jajčeca, iz katerih se izležejo, in listje belih murv, s katerim jih hranijo, vzgojeni pod budnim očesom najsodobnejše znanosti. Iz odvitih zapredkov sviloprejk predejo svileno nit, pregledano in obdelano v laboratorijih.
Rejec sviloprejk Janez Škalič iz Sela na Goričkem pravi, da te svilogojstvo zasvoji in da skoraj vsak, ki je poskusil, nadaljuje.
Fotografija: ARNE HODALIČ IN KATJA BIDOVEC
Kot pove raziskovalka zgodovine svilogojstva na Goriškem, etnologinja dr. Vesna Mia Ipavec, sta se gojenje sviloprejk in sajenje murv na Goriško razširila v sredini 16. stoletja iz zaledja Benetk. V takratnih avstrijskih deželah je zavladala prava svilogojska mrzlica. Sajenje murv je bilo še intenzivnejše v 17. stoletju. Svilene zapredke so najprej prodajali v Benečijo, pozneje v Gorico, kjer so odprli predilnice in tkalnice. V Zgodovini na dlani dr. David Petelin omenja navedbo polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, da so bili v ljubljanski ceh pletilcev vrvic in svilenih tkanin, ki je imel lastna pravila, potrjena leta 1674, vključeni prav pletilci iz Benečije in Furlanije. Gojenje sviloprejk je bilo predvsem dobrodošel dodatni vir zaslužka za revne meščane in kmete, ki jim je spomladi zmanjkalo življenjskih potrebščin. Zanje so si denar sposojali od judovskih trgovcev, ki so imeli do prve svetovne vojne monopol nad pridelavo svile, dolg pa so odplačevali s svilogojskim pridelkom.
Zlata doba goriškega svilogojstva je bila 18. stoletje.
V tem času so zasadili več sto tisoč murv, svilogojstvo pa je
zagotavljalo stalno zaposlitev kmečkemu prebivalstvu.
Dr. Petelin omenja, da je na začetku 18. stoletja tudi v Ljubljani nastala prva manufaktura za izdelavo svilenih izdelkov. Dovoljenje zanjo je leta 1728 mimo strogih cehovskih pravil dobil francoski lasuljar, poslovnež in manufakturist Pierre Toussaint Tabouret. Pridobil si je monopol nad izdelavo in prodajo svilenih nogavic za vso deželo in celo prepričal ljubljanski mestni svet, da je lahko na Grajskem griču posadil bele murve za hrano sviloprejkam. Kot preberemo, so ne le manufakturi, ampak tudi nasadu nasprotovali domači poslovneži, ki so v naslednjih desetih letih z lastno proizvodnjo pripomogli k propadu Tabouretove.
Dr. Vesna Mia Ipavec je med raziskovanjem odkrila, da so se v 19. stoletju za svilogojstvo začele zanimati tudi druge dežele in zemljiški posestniki so širili nasade murv na Dolenjsko, v okolico Ljubljane, nekoliko manj tudi na Gorenjsko. V sredini 19. stoletja je bilo ustanovljeno svilogojsko društvo na Štajerskem. Revne kmečke svilogojce so z jajčeci sviloprejk oskrbovali tudi špekulanti, ki so namesto plačila zahtevali četrtino ali celo tretjino svilenih zapredkov. Te so prodajali na številnih sejmih, odkupna cena pa je bila odvisna od spreminjanja cen v glavnih svilarskih središčih, Lyonu in Milanu, pa tudi od ponudbe in povpraševanja ter trgovskih špekulacij.
Besedilo: DR . MARINA DERMASTIA
Fotografije: ARNE HODALIČ, KATJA BIDOVEC, BOJAN ŠENET, MARKO TREBUŠAK