Sveto pismo kralja Jakoba

Rome Wager stoji pred vratci boksov za rodeo na majhni kmetiji tik onkraj meja rezervata Navajev v Waterflowu v Novi Mehiki. Obkrožen je s skupino mladih kavbojev, ki so tam sredi tedna na praksi. Ima veliko srebrno spono na pasu in dolge brke, ki mu na vsaki strani ust padajo navzdol kot zakrivljena konca stopniščne ograje. V levici drži Sveto pismo. Mladeniči drug za drugim snamejo klobuk z glave in ga skušajo obdržati na kolenu.

“Moje štorije se vselej začnejo nekoliko drugače,” jim reče brat Rome, ko čepijo v dvoriščnem prahu, “a Gospod vedno poskrbi za prave poudarke.” Wager, ki je zdaj baptistični pridigar, je bil nekdaj poklicni jahač bikov ter divjih in poldivjih konj, in to “z več polomljenimi kostmi v telesu, kot imate vi koščic v svojem”. Po očetovi strani je napol Nizozemec, napol Indijanec Seneka in po materini Indijanec Lakota, poročen pa je s čistokrvno Apačinjo.

Pripoveduje o svojem burnem življenju. Odraščal je na ranču v Južni Dakoti; pretepal se je in bil premikasten, ustreljen in zaboden. Bil je rokoborec in boksar, pobiral je priznanja in se vdajal pijači. “Bil sem puhloglav pijanec.” Toda kavbojsko življenje je bilo prazno. Iskal je smisel in se nekega dne v prostorih za streznitev v zaporu v Montani zalotil, da prebira Sveto pismo. “Ogledoval sem si tisto knjigo v zaporu in spoznal, da mi je Bog Oče naredil hišo v nebesih… Prirasel mi je k srcu.”