Svet brez ledu

Otoplitev je zemljo zajela tudi že kdaj prej. A nazadnje, ko se je to zgodilo, bilo je pred 56 milijoni let, planetarna vročica ni bila natanko takšna kakor danes, pa tudi svet je bil precej drugačen. Atlantski ocean se še ni bil povsem odprl in živali, med njimi morda tudi naši predniki iz skupine primatov, so se med Azijo in Severno Ameriko selile po kopnem, čez Evropo in Grenlandijo. Na poti niso naletele niti na najmanjšo zaplato ledu; že celo pred dogodki, o katerih govorimo, je bilo na Zemlji veliko topleje kakor danes. A na prehodu iz paleocena v eocen je postalo še topleje – nenadoma in občutno se je otoplilo. Vzrok je bila obsežna, geološko gledano nenadna sprostitev ogljika. Ni povsem gotovo, koliko ogljika se je sprostilo v ozračje v obdobju paleocensko-eocenskega toplotnega maksimuma (ali PETM, kot to obdobje otoplitve danes imenujejo strokovnjaki). Sodijo, da je šlo približno za količino, ki bi se sprostila danes, če bi ljudje pokurili vse zaloge premoga, nafte in zemeljskega plina. PETM je trajal več kakor 150.000 let, dokler se ni presežni ogljik znova absorbiral. To je bilo obdobje suš, poplav, invazij žuželk in tudi nekaj izumrtij. Življenje na Zemlji se je ohranilo – pravzaprav je bujno uspevalo – vendar se je korenito spremenilo. Evolucijske posledice tistega davnega izrazitega povečanja koncentracije ogljika so vidne povsod okrog nas; pravzaprav mednje spadamo tudi mi, ki danes sami ponavljamo ogljični eksperiment. Dogajanje v PETM-u “je model, ki lepo ponazarja, kaj nas čaka – model, ki nam kaže, kam vodi naše poigravanje z ozračjem,” je dejal Philip Gingerich, ki se na Michiganski univerzi ukvarja s paleontologijo vretenčarjev. Gingerich in drugi paleontologi so znamenja korenitih evolucijskih sprememb, ki so se zgodile ob koncu paleocena, odkrili veliko prej, preden so vzrok zanje začeli iskati v ogljiku. Gingerich že 40 let išče fosile iz tega obdobja v sušni, 160 kilometrov dolgi kotlini Bighorn vzhodno od Yellowstonskega narodnega parka v severnem Wyomingu. Večinoma izkopava na območju ozke mizaste gore Polecat Bench (Dihurska klop), ki moli v severni rob kotline. Nekega poletnega popoldneva sva se z Gingerichem zapeljala po makadamski cesti na vrh Dihurske klopi, na njen južni konec. Med zadnjimi ledenimi dobami, je pojasnil, je po Dihurski klopi tekla reka Shoshone, katere struga je bila zapolnjena s prodniki. Potem pa se je reka usmerila proti vzhodu in začela vrezovati strugo skozi mehkejše in starejše sedimente, ki zapolnjujejo kotlino Bighorn. V tisočletjih so zimski vetrovi in poletni nalivi oblikovali njena pobočja v pokrajino, razjedeno z globokimi erozijskimi jarki, ki razkriva sedimente, razporejene v plasti kot pri gibanici. Sedimenti iz PETM-a so vidni na skrajnem južnem koncu Dihurske klopi. Tam je Gingerich dokumentiral veliko eksplozijo sesalcev. Sredi pobočja se približno 30 metrov debel sloj rdečih sedimentov vije okrog gub in grap, živobarven kot črta na sladkorni palčki. V tem sloju je Gingerich našel fosile najstarejših lihoprstih kopitarjev, sodoprstih kopitarjev in primatov, drugače povedano, prvih pripadnikov redov, v katere danes sodijo konji, krave in ljudje. Podobne fosile so pozneje našli tudi v Aziji in Evropi. Pojavljajo se povsod in videti je, kot da so se vzeli od nikoder. Devet milijonov let po tem, ko je asteroid treščil na polotok Jukatan in sprožil kataklizmo, zaradi katere so po prepričanju večine strokovnjakov izumrli dinozavri, je Zemlja doživela še en pretres. V prvih dveh desetletjih, ko si je Gingerich prizadeval dokumentirati prehod med paleocenom in eocenom, je večina strokovnjakov v tem obdobju preprosto videla čas, ko je eno združbo fosilov nadomestila druga. Ta pogled se je začel spreminjati leta 1991. Takrat sta oceanografa James Kennett in Lowell Stott analizirala izotope ogljika – različne oblike ogljikovega atoma – v vzorcu sedimentov iz vrtine na dnu Atlantika blizu Antarktike. Prav na meji med paleocenom in eocenom je občutna sprememba v razmerju med izotopi v fosilih drobnih organizmov foraminifer nakazovala, da je v pičlih nekaj stoletjih dotekla v ocean velikanska količina “svežega” ogljika. Sprostil se je tudi v ozračje ter tam kot CO2 zadrževal sončno toploto in povzročal segrevanje planeta. Po izotopih kisika v foraminiferah sodeč se je segrel celoten ocean, od površja pa vse do blata na dnu, kjer je živela večina foraminifer.