Sudan na robu

Minilo je šele dve leti in pol, odkar je aprila 2019 padla 30-letna islamistična diktatura Omarja Al Bashirja. Vojaško-civilni vrhovni svet je odtlej usmerjal državo stran od dediščine obtoženega vojnega zločinca in treh mračnih desetletij, ki so jih zaznamovali represija, genocid, mednarodni ukrepi in odcepitev Južnega Sudana. Toda okoli poldneva 25. oktobra 2021, le nekaj tednov prej, preden naj bi vajeti prevzela civilna oblast, je ta afriška država doživela še en preobrat, ki bo pomembno vplival na njeno prihodnost. Predsednik vrhovnega sveta, generalpodpolkovnik Abdel Fattah Al Burhan, je razpustil vlado in za civilnega premiera (ta je vmes že odstopil) odredil hišni pripor. Razglasil je izredne razmere, vendar so Sudanci spregledali, da gre za državni udar. Več sto tisoč jih je prišlo protestirat na ulice prestolnice Kartum in drugih mest.

Kot pritiče spremembi režima v 21. stoletju, so dogodki vzporedno s tistimi v resničnosti potekali tudi na družabnih omrežjih. Na drugi strani sveta sem jih zamaknjeno spremljala na prenosnem računalniku. Dogajanju v Sudanu sem sledila že od časov pred udarom in revolucijo, ko sem pisala o prejemnikih podpore društva National Geogra­phic Society, ki so sodelovali pri izkopavanjih na arheoloških najdiščih v severnem delu države. Prvič sem se odpravila poročat s terena v zadnjih paranoidnih mesecih Bashirjeve vladavine, ko je v državi že primanjkovalo hrane in goriva, ko so že omejevali dostop do spleta in ko so vojaške nadzorne točke rasle kot gobe po dežju. Če bi v Sudanu zavladal kaos, je naša skupina po tihem načrtovala pot za beg do meje z Egiptom.

Ko je Bashirjeva vlada spomladi 2019 padla, so bile podobe, ki so zakrožile po twitterju in facebooku, neverjetne. V mirnem uporu proti režimu se je zbralo ogromno mladih moških in žensk in zahtevalo drugačen svet za svojo gene­racijo. Izstopal je prizor, ki ga je v neskončnost prikazovalo nešteto fotografij in videoposnetkov na pametnih telefonih: v njem je mlada ženska, oblečena v tradicionalno belo sudansko oblačilo, stala na strehi avtomobila, prst desne roke uperjala v mračno nebo in z množico v en glas skandirala: “Moj ded je Taharka, moja babica kandaka!”

Presunilo me je. To niso bile besede, ki bi jih kdo izrekel v podporo politični skupini ali družbene­mu gibanju. Protestniki so razločno povedali, da so potomci starodavnega kušitskega kralja Taharka ter kušitskih kraljic in kraljic mater, imenovanih kandake. Ti kraljevski predniki in prednice so bili na čelu velikega imperija, ki je imel prestolnico na severu Sudana in je nekoč segal vse od današnjega Kartuma do obal Sredozemskega morja.Čeprav je bil imperij Kuš – znan tudi kot Nubija – nekoč zares veličasten, ga danes zvečine najdemo zgolj v opombah v knjigah o zgodovini starega Egipta. Celo v Sudanu samem je le malokateri od učencev, ki so odraščali v času Bashirjevega režima, slišal kaj o starodavnem Kušu. Zakaj je torej zapuščina tega kraljestva iz davnine, o katerem je bore malo znanega celo med arheologi, kaj šele med povprečnimi Sudanci, nenadoma postala osrednja misel protestnikov na ulicah Kartuma?

Ko sem se januarja 2020 vrnila v Sudan iskat odgovore na ta vprašanja, je porevolucijska prestolnica dihala s polnimi pljuči. V Kartumu, kjer bi se še pred enim letom zlahka zgodilo, da bi žensko, ki nosi hlače, javno bičali, so mladi Sudanci in Sudanke plesali na glasbenih festivalih in se družili v nabito polnih kavarnah. Glavne mestne prometnice in podhode so krasili portreti sodobnih mučencev v kričečih barvah – med njimi so bili tudi nekateri izmed približno 250 protestnikov, ubitih med revolucijo in po njej – ter murali starodavnih kušitskih kraljev in bogov. Sudan je bil zaradi edinstvene lege na stičišču Afrike in Bližnjega vzhoda in na sotočju treh glavnih pritokov reke Nil nadvse primeren kraj, da so se tam razvila starodavna kraljestva, hkrati pa je njegovo ozemlje mikalo tudi novejše imperije.

V moderni dobi je bila država pod osmansko-egiptovsko oblastjo, tej pa je sledila britansko-egiptovska nadvlada do leta 1956, ko se je Republika Sudan osamosvojila. Danes v državi živi več kot 500 etničnih skupin in njihovi pripadniki govorijo več kot 400 jezikov. Sudan ima tudi izjemno mlado prebivalstvo, saj je kar približno 40 odstotkov prebivalcev mlajših od 15 let. Je tretja največja država v Afriki in tretja največja arabska država na svetu. (Ime izhaja iz arabske besedne zveze bilād al-sūdān, ki pomeni ‘dežela črnih ljudstev’.) Odkar je postal neodvisna država, mu vlada arabsko govoreča politična elita.Ker je imela država islamistično vlado in je bila članica Arabske lige, Bashirjevemu režimu v času pred revolucijo leta 2019 ni ustrezalo prikazovanje Kuša kot nečesa edinstvenega v Afriki. Raje ga je razglasil za dediščino današnjega močnega zaveznika, torej Egipta, in s tem za eno od poglavij v zgodovinskem učbeniku o Bližnjem vzhodu. Kušitska najdišča, kakršni sta Jabal Barkal (‘Sveta gora’) in El Kurru, je tržil kot kratke eksotične izlete, na katere hodijo zahodni turisti, ki so obiskali ruševine Abu Simbla tik za mejo v Egiptu.