Strupeni dim

SREDI POLETJA SE JE NA PODEŽELSKI CESTI v severni Kaliforniji na nekem vozilu predrla pnevmatika. Kovinsko platišče je podrgnilo po asfaltu. Iskre, ki so pri tem nastale, so zanetile požar in naglo se je razširil po suhem gozdu in se razplamtel v zvrtinčene ognjene zublje. Ti so zajeli na desettisoče hektarov gozda in upepelili vse, kar se jim je znašlo na poti. Ko je ogenj preskočil reko Sacramento in se usmeril proti mestu Redding, je Keith Bein pripravil svojo novo opremo – bivalno prikolico, v kateri sta bila električna avtomobilčka, poleg njiju pa še veliko cevi in instrumentov ter bela naprava, ki je bila videti kot miniaturni svetilnik.

Bein je raziskovalec s Kalifornijske univerze, ki se v Davisu, kakih 240 kilometrov južno od Reddinga, ukvarja z raziskovanjem ozračja. Ko se je odpeljal proti severu, se je požar, ki so ga poimenovali Carr, že razplamtel v enega najobsežnejših gozdnih požarov v zgodovini Kalifornije. V njem je umrlo šest ljudi, med njimi dva gasilca. Goreli so drevesa, travišča, gorske koče, pohodniške brvi, stebri ulične razsvetljave, ograje, parkirani avtomobili. Na obrobju Reddinga je požar tik pred tem opustošil predmestno naselje Lake Keswick Estates – do tal so zgorele enodružinske hiše z vsem, kar spada zraven: izolacijo, strešno kritino, hladilniki, barvo.

Na območju, ki ga je zajel požar Carr, je bilo vse ovito v dim – obilen in neprediren se je širil na tisoče kilometrov stran od kraja, kjer je gorelo. Od vsega, kar onesnažuje zrak, ki ga dihamo, Beina najbolj zanima prav dim gozdnih požarov.Rad bi razumel, kaj točno je v njem, kako se razlikuje kemijska sestava dima pri različnih požarih in kaj obsežni megapožari, kakršnih iz časov pred tem stoletjem ne pomnimo, pomenijo za onesnaženost zraka in zdravje ljudi. V zahodnem delu Severne Amerike in v Avstraliji je bilo po obsegu in številu požarov v naravnem okolju leto 2018 najhujše, odkar zbiramo podatke – dokler ga ni zasenčilo leto 2020.

“Takšen dogodek – da na tvoje osebno življenje vpliva obsežen gozdni požar – si včasih doživel recimo enkrat v življenju,” pravi Bein. “Zdaj se to dogaja vsako poletje. Za javno zdravje je to resna težava.”Tako se je torej znašel v naselju Lake Keswick Estates, od koder so evakuirali prebivalce, saj so bile hiše v celotnih ulicah požgane do kadečih se temeljev. Podprl je prikolico in vklopil napravo, ki je pravzaprav dovršena zračna črpalka s tipalom. Cevi in zaslone je izvlekel iz električnih avtomobilčkov, ki sta prirejena za večkratno polnjenje in skrbita za mobilno napajanje celotnega sistema z električno energijo.

Imel je razbolele oči in nos. Predstavljajte si, da sedite ob tabornem ognju, je skušal opisati delo na terenu, potem pa se veter nenadoma obrne in vam začne nositi dim prav v obraz. “Naravnost grozljivo,” je rekel.Vendar je to kot nalašč za njegovo delo. Bein in drugi raziskovalci vedo, da čeprav požar napreduje, pri tlenju, ki ostaja za njim, nastaja skrajno strupen dim. Vedo, da smo ljudje s postavitvijo toliko stanovanjskih objektov sredi divjine ali na njenem obrobju ustvarili skupnosti, ki so cenovno ugodne in estetsko privlačne, a so hkrati ranljive, saj so zaradi vse toplejšega podnebja gozdovi odlično netivo za požare. Takšnim prehodnim območjem med naravnim in mestnim okoljem v angleščini pravijo wildland-urban interface (WUI). Vedo, da v obsežnih požarih, ki zajamejo ta območja, nastajajo velikanske količine škodljivega dima. Goreče naravno okolje in goreče stavbe prispevajo v strupeno mešanico različne sestavine.

KAJ JE PRAVZAPRAV v tej mešanici? In kaj se zgodi, ko ljudje in živali vdihavajo izpuste, ki nastanejo pri takšnih velikanskih požarih? Postavljanje teh vprašanj je vse pomembnejše v prizadevanjih, da bi razumeli in zmanjšali onesnaževanje zraka, odgovori nanje pa so bolj izmuzljivi, kot bi si utegnili predstavljati. Pomislimo denimo, kako težko je dim gozdnega požara v neokrnjeni sestavi spraviti do raziskovalne ustanove. Pri zasledovanju dima moraš podobno kot lovci na tornade nenehno pojasnjevati razloge za svoje početje, če želiš prečkati policijske zapore, kar Bein v resnici počne, kadar je to zaradi razmer nujno.

Ali pa tovorno letalo C-130 opremiš s sistemom cevi za odsesavanje dima in z njim poletiš naravnost v dimne oblake, ki nastajajo med gozdnimi požari, tako kot to počne raziskovalna ekipa, ki je leta 2018 vse poletje preletavala območja požarov v Koloradu in Idahu. “Letalo predelamo v leteči kemijski laboratorij,” pravi atmosferska znanstvenica Emily Fischer z Državne univerze v Koloradu, ki vodi raziskovalce pri analiziranju sestavin dima. Med njimi so ogljikov monoksid, vodikov cianid in več kot sto drugih plinov, pa tudi nevarni drobni delci (PM 2,5), ki jih Beth Gardiner opisuje v svojem prispevku. Vendar ni nikakršnega dvoma, da dim, ki nastaja med gozdnimi požari, škoduje zdravju: gozdni požari so vir onesnaženja, pa naj prihaja dim z območij WUI ali iz “naravnega” okolja. Le nekaj dni zadostne izpostavljenosti dimu, ki nastaja med temi požari, zadošča, da ljudje z astmo ali kako drugače občutljivimi dihali pristanejo na urgenci.

Ko je požar Glass sep­tembra lani zajel kalifornij­ski okrožji Napa in Sono­ma, so ga gasilci poskušali ustaviti z nadzorovanim ognjem, da bi za gozdni požar zmanjkalo goriva. Tudi ta strategija, ki je sicer dokaj uveljavljena, povzroča dim – gasilci na terenu pa ne uporabljajo zaščitnih respiratorjev. Doslej še niso razvili respiratorjev, ki bi bili dovolj učinkoviti in lahki, da bi bili uporabni za te borce proti ognjenim zubljem, katerih izmene lahko trajajo veliko ur brez odmorov, pri tem pa jih pogosto čaka dolgotrajna hoja s težko opremo po str mem terenu. Gasilci so telesno izjem no dobro pripravljeni, a raziskovalce skrbijo vplivi dela v težkih razmerah na njihovo zdravje, saj se obseg in dolgotrajnost gozdnih požarov povečujeta. V nedavnih raziskavah, v katerih so poskušali izmeriti vpliv dima na zdravje gasilcev, so redno analizirali vzorce njihove krvi, opremili so jih tudi z žepnimi napravami za spremljanje onesna­ženosti zraka.

Mogoče je tudi (vendar dokazi niso neizpodbitni, kakor pravijo znanstveniki), da vdihavanje dima, nastajajočega med gozdnimi požari, sproži celične spremembe, ki lahko pozneje vodijo v resne zdravstvene zaplete: odpoved srca, pljučne bolezni, možgansko kap. Prav tako so se pojavila vprašanja o Alzheimerjevi bolezni. Že zgolj dognati, kako najbolje raziskati te povezave, je bilo za raziskovalce izjemno zahtevno – če želijo izvajati poskus, seveda ne morejo zanetiti pravega gozdnega požara. Upoštevati morajo telesni in duševni stres – tega vsak gozdni požar povzroči tudi pri ljudeh, ki se ne znajdejo na poti plamenov. Sam dim se med požarom spreminja ne glede na to, kaj gori, saj se njegove sestavine segrevajo in ohlajajo ter med seboj reagirajo. “Vsak požar ima zaradi svojih kemijskih značilnosti lahko različne zdravstvene posledice,” pravi Lisa Miller, respiratorna imunologinja v Kalifornijskem nacionalnem središču za raziskovanje primatov.

“Nekaj časa bomo potrebovali, da to raziščemo.”V središču, kjer opravlja raziskave, živi približno 4000 opic, številne v kletkah na prostem. Nekega mrakobnega dne v času hudih gozdnih požarov, ki so leta 2008 prizadeli Kalifornijo, jo je spreletela misel, da bi se lotila večletne raziskave najnovejše skupine mladičev rezusov, ki so prve tedne življenja vdihavali dim gozdnih požarov. Preselitev novorojenih opic v notranjost, da bi jih zaščitili pred dimom, ni bila mogoča, pravi Millerjeva; to bi porušilo skupinsko dinamiko,