Strast zbirateljstva

Jaka Prijatelj zbira vse, kar je staro, in njegova starinarnica Carniola v Ljubljani je natrpana z očarljivimi predmeti iz preteklosti. Obiskali smo še nekaj vnetih zbiralcev.

“Zakaj zbiraš pločevinaste igrače?” sem Primoža Bertonclja neke poletne nedelje vprašal na ljubljanskem bolšjem trgu. Tam vsak teden razstavlja in prodaja stare pločevinaste avtomobilčke in druge igrače, prav tako pa tudi staro pločevinasto embalažo, pločevinaste oglasne table, pločevinaste stenske koledarje in druge predmete iz pločevine. “Preprosto,” je odvrnil, “če ti pride v roke en star avtomobilček, je lahko zanimiv, ker je pač starina in ker takih danes ne delajo več – če pa jih imaš pet ali deset, je to popolnoma nekaj drugega.”

Antikvitet ni več mogoče kupiti v trgovinah, treba jih je najti, izbrskati, si dati podariti, kupiti od drugih zbiralcev ali jih zamenjati, celo izkopati iz zemlje, če je treba. Noben trud ni odveč in čez čas začne življenje zbiralcev obsedati želja, da bi zbrali še več. Še nekaj se zgodi: postopoma jih začne téma zbiranja zanimati, poglobijo znanje o predmetih svojega zanimanja in seveda ni dvoma: eno poganja drugo. Zanimanje jim omogoča védenje o stvareh, ki jih zbirajo, védenje pa jim omogoča, da navežejo stike s podobno mislečimi zbiralci in forumi, predmete za zbirko najdejo, postanejo njihovi lastniki in jih potem nekje ne brez ponosa razstavijo ali pokažejo.

Bolšji trg je seveda odlična priložnost za to, čeprav Primož tam obiskovalcem pokaže in prodaja le nekatere predmete iz svoje bogate zbirke; vrednejši in redkejši so skrbno spravljeni pri njem doma in večinoma niso naprodaj. “To te zastrupi,” je povedal fotograf Boštjan Gunčar, ki zbira stare analogne fotoaparate; ima jih že več kot dva tisoč. Zbira tudi diaprojektorje in še marsikaj, kar je v neposredni povezavi s fotografijo. Za vse, žal, nima prostora v vitrinah, čeprav njegov studio ni ravno majhen. “Začneš z malim, potem pa se ne moreš več upreti in zbirka raste in raste, dokler imaš pač prostor – vendar seveda zbirati ne nehaš.”

Primož Bertoncelj sredi ogromne in dragocene zbirke različnih pločevinastih igrač, promocijskih pločevinastih tabel in koledarjev za nekdanje uspešne slovenske in tuje blagovne znamke.

“Ko začneš spoznavati predmete, ki jih zbiraš, postopoma tudi odkrivaš, kaj vse ti še manjka, in pravzaprav nikoli ni konca,” je na podobno vprašanje odvrnil Nikolaj Simič, medtem ko je ugotavljal, kaj je narobe z enim od njegovih primerkov prenosnih radioaparatov nemške blagovne znamke Schaub Lorenz, ki so zdaj stari že približno 50 let (fotografija na strani 138). Nikolaj je inženir elektrotehnike in strokovnjak za popravila starih elektronskih aparatov, ki jih večinoma bolj ali manj brezhibne kupuje na e-Bayu in jih potem usposobi.

Seveda to ne pomeni le popravila elektronskih delov, ampak jih sam ali ob pomoči znancev in prijateljev tudi v celoti obnovi, da so nazadnje videti in igrajo kot novi. To ga veseli in zabava, brez tega bi bilo samo zbiranje popoln dolgčas, mi je še zaupal. Navadno ob besedi ‘zbiralec’ pomislimo na nekoga, ki živi dobesedno sredi eksponatov, katerih zbiranju posveti dolga leta, je kot nekakšen hrček, ki ga neustavljiv nagon sili, da ničesar v življenju ne zavrže, in je nekega dne, pri neki starosti pred neizbežno izbiro: zbirka je z leti postala neobvladljiva, jemlje mu prostor, ga omejuje pri gibanju v lastnem domu in počasi se mora odločiti, kaj bo z njo.

Jo bo razprodal, podaril kakšnemu muzeju ali pa komu, ki bo zbiranje nadaljeval in zbirko še razširil? No, ni čisto tako preprosto: morda pri tem pozabljamo na eno bistvenih značilnosti zbiranja – strokovnost zbiralca. Dr. Aleksander Rečnik, ki sem ga fotografiral na vsakoletnem mednarodnem sejmu mineralov MINF v Tržiču, na primer ni le zbiralec mineralov, ampak o njih tudi piše in je izdal že kar nekaj upoštevanja vrednih strokovnih knjig o mineralih, nahajališčih mineralov in podobno.

Čeprav je doktorski naziv pridobil na drugem strokovnem področju, je za vse v zvezi z minerali nesporna avtoriteta svetovnih razsežnosti. Srečko Rože iz Lokve na Krasu je živa enciklopedija in ima skoraj neverjetno, vsekakor impresivno zbirko različnih predmetov iz vseh vojn v Sloveniji od leta 1914 do 1991; pravzaprav si je težko predstavljati razsežnosti njegove zbirke, ki trenutno šteje 763.215 eksponatov. Trenutno zato, ker sleherni dan pridobi nove in nove predmete: ima denimo 8014 uniform, več kot 1.200.000 fotografij iz različnih vojn na slovenskem ozemlju, 6,5 kubičnega metra zastav, 1704 čelade, 552 kilogramov vojaških zemljevidov, več kot 32.000 knjig … P

ostavil si je visok standard zbirateljskega tempa, in sicer vsaj 50 eksponatov na dan, rekord pa je dosegel, ko je avgusta 2016 s soprogino pomočjo zbral 12.345 novih eksponatov. Seveda po potrebi sodeluje z vsemi slovenskimi muzeji, pa tudi s tujimi (bolje bi bilo napisati, da muzeji zelo radi sodelujejo z njim). Pojavil se je že v Guinnessovi knjigi rekordov, čemur se pravzaprav niti ne smemo čuditi. Zbirati je začel že, ko je bil otrok – ko je bil star štiri leta, je dobil prvi zbirateljski predmet, vojaško čutarico.

Nikolaj Simič ob svojih primerkih prenosnih radioaparatov nemške blagovne znamke Schaub Lorenz.

V Lokvi na Krasu ima enega redkih zasebnih muzejev v Sloveniji, žal pa sta v njem zaradi pomanjkanja prostora le dobra dva odstotka Srečkove velikanske zbirke. Direktor podjetja GOODTIMERS Andrej Zupan in svetovalec Tomaž Klobasa sta ves čas obkrožena s prelepimi in do najmanjše podrobnosti obnovljenimi ameriškimi avtomobili iz zlate dobe ameriškega avtomobilizma v 50. letih prejšnjega stoletja (najlepši primerek je brez dvoma beli kabriolet chevrolet corvette iz leta 1957, ki ima kabino bogato obloženo z rdečim usnjem). Seveda pa to sploh ni vse, kar se dogaja na približno 500 kvadratnih metrih lepo obnovljene industrijske dediščine v poslovnem središču Meltal v Mariboru.

Nekaj zvezd je tudi evropskega izvora, predvsem gre za boljše blagovne znamke z dolgo tradicijo, kot so na primer Rolls Royce, MG in Mercedes. Podjetje avtomobile prodaja, oddaja pa jih tudi v najem ob posebnih priložnostih, na primer za poroke. Ima svojo mehanično delavnico, ki jo nenehno izboljšuje in v kateri zaposleni avtomobile obnavljajo in jih tako pripravljajo za razstave, najem in prodajo. Antikvarka in velika knjižna poznavalka Stanka Golob je bila do leta 2010 vodja Trubarjevega antikvariata (del podjetja Mladinska knjiga trgovina in najbolj znan ter cenjen antikvariat v Ljubljani, nasproti Mestne hiše), a kar ne odneha in dela naprej. V zadnjem času se zadržuje predvsem v gornjih prostorih antikvariata, kamor smejo le posvečeni bibliofili, in tam pregleduje nove pridobitve. Navadnim kupcem je na voljo seveda na tisoče knjig v pritličju. Česar ona o knjigah ne ve, tega o knjigah ni vredno vedeti, bi o njej zapisal Jerome Klapka Jerome.

Starinarnica CARNIOLA na Trubarjevi cesti v Ljubljani in njen lastnik Jaka Prijatelj delujeta od leta 1989. Pravzaprav gospod Prijatelj nikoli ni razmišljal o kakem ozkem segmentu zbirateljstva, ampak zbira vse, kar je staro, in njegov prostor je dobesedno natrpan z očarljivimi predmeti iz preteklosti, obiskujejo pa ga stranke in drugi zbiralci podobnih predmetov. Brat in sestra (Marija in Marjan Sovič) iz vasi Vas v bližini Fare na Kočevskem zbirata vrtne palčke vseh velikosti – seveda pa tudi vse podobne zbirateljske predmete, različne gobe in živali za na vrt. Zbirko sta zasnovala v Švici, kjer sta svojčas živela in delala, nadaljujeta pa doma v Sloveniji, kamor sta se vrnila. Tudi onadva se po svoje ukvarjata z zbirko in jo vzdržujeta: gospa Sovič, ki ji ne manjka slikarskega talenta, redno barva palčke, ti pa potem na vrtu nastopajo v vsem svojem sijaju.