Stari zemljevidi slovenskega ozemlja

“Ati, a smo se izgubili?” “Ne, le zašli smo!” “V čem pa je razlika?” “Bistvena! Vsak čas bomo prišli na cesto ali do kakega kraja, ki ga je mogoče najti na zemljevidu.” Nekaj minut pozneje smo se res pripeljali do manjšega naselja, navedenega na zemljevidu, in se obrnili v pravo smer, zato nadaljnja pot ni bila več vprašljiva. Otroka sta si oddahnila, a eden od njiju je takoj vzdihnil: “Kako pa so pot našli včasih, ko niso imeli zemljevidov?” Ob takšnem vprašanju se človek zamisli, mene pa nenehno spremlja pri delu s starimi zemljevidi. V zadnjem času me je dodatno spodbudila tudi Mednarodna kartografska zveza (ICA), ki je leti 2015 in 2016 razglasila za mednarodno leto zemljevida.

Sodobni meščan si težko predstavlja življenje pred več stoletji ali celo tisočletji. Pogosto ga “iztirijo” že nekajurni izklop elektrike, nekajdnevno bivanje v kraju brez dostopa do svetovnega spleta ali občasna nedostopnost preostalih dobrin, ki mu omogočajo lagodno življenje. Na potovanjih ali zgolj za potešitev geografske radovednosti se vse pogosteje odloča za spletne aplikacije in programe, ki jih uporablja na računalniku oziroma mobilnem telefonu, tablici ali navigacijski napravi. Uporaba “klasičnih” zemljevidov najpogosteje v papirni ali plastificirani obliki že velja za nekoliko zastarelo. Izbira je seveda prepuščena posamezniku, prav pa je, da se popotnik pripravi glede na posebnosti, ki ga nemara čakajo na potovanju. Preden začnemo razmišljati o zemljevidih slovenskega ozemlja, je treba omeniti, kaj ti sploh so in kdaj so se pojavili. Zemljevid ni le slika nekega površja. Gre za veliko določnejši “izdelek”. Je prikaz površja, ki ga z uporabo izbrane projekcije prenesemo na ravno ploskev, pomanjšamo v določenem merilu ter opremimo z dogovorjenimi znaki, razlago in napisi. Torej ni nič prepuščeno naključju in je vse vnaprej dogovorjeno ter natančno določeno. To seveda velja za sodobne zemljevide. Želja po risanju oziroma upodabljanju je bila pri človeku verjetno prisotna že v prazgodovini.

Preprosti prikazi Zemljinega površja naj bi se bili pojavili pred 30.000 leti, ko se je človek že znal izražati z znaki. Takratnim kartografskim prikazom težko rečemo zemljevidi, morda bolj skice, podobe oziroma predhodniki zemljevidov. To so (bile) preproste upodobitve nekega objekta ali dela naravnega okolja, v katerem so živeli upodobljevalci. Slike so narisali na tla oziroma tudi spraskali ali vrezali v različna naravna gradiva, kot so les, kosti, glina, kamen oziroma stene jam. Med najstarejše domnevne predhodnike današnjih zemljevidov uvrščamo 25.000 let stare podobe, vgravirane v mamutov okel, tako imenovani Zemljevid iz Pavlova, kraja na Moravskem (Češka). Podobe iz Meziriča (Ukrajina), ki so prav tako vgravirane v okel, in slika iz jame Ambaunt v pokrajini Navara (Španija), narisana na steno, so stare 14.000 let. Na steni so našli tudi približno 8000 let staro upodobitev iz neolitskega naselja Çatal Höyük (Turčija), ki prikazuje načrt naselja in izbruh ognjenika nad njim.

V tisočletjih pred našim štetjem so civilizacije, kot so babilonska, egipčanska, sumerska in feničanska, razvile matematično in filozofsko védenje, ki je pripomoglo k dojemanju in risanju njim znanega sveta, večinoma na glinene plošče in papirus. Prve znanstvene temelje so risanju zemljevidov in kartografiji kot vedi dali stari Grki. Številni antični učenjaki so se ukvarjali z ugotavljanjem, kakšne oblike in velikosti je Zemlja, marsikateri jo je tudi upodobil. V srednjem veku se je veliko antičnega znanja izgubilo, avtorji zemljevidov pa so bili pogosto menihi, ki so delovali zgolj v samostanih. V 12. stoletju se je v Evropi začel proces postopnega kartografskega preroda, najočitnejšega pri izdelavi portolanskih zemljevidov. Nekateri jih štejejo za prve prave zemljevide, na katerih so natančno prikazane obalna črta in smeri plovbe po morju. Zaton srednjega veka ob koncu 15. stoletja zaznamujejo nova odkritja.

Že Kolumbovo prečkanje Atlantika in nepredstavljiva razsežnost obal obeh Amerik nam dajeta misliti o nujnosti kartografskega preroda, ki traja še danes. Ko smo se doma pripravljali za kolesarjenje po Sloveniji, sta otroka iz predala vlekla številne zemljevide in jih premetavala sem ter tja. Občasno sta katerega odprla, poskušala prebrati naslov ali zemljepisno ime in že je “letel” na bližnji kup. Opazila pa sta, da jih večina prikazuje večja ozemlja ali celine. “A so tile zemljevidi sploh uporabni na potovanju?” sta vprašala. Odgovor ni tako preprost. Zemljevidi se glede na merilo ločijo na bolj ali manj podrobne. Manj podrobni so tisti v manjšem merilu, na primer prikazi držav in celin, podrobnejši so v večjem merilu in prikazujejo na primer manjše dele površja. Zemljevidi v manjšem merilu so nam v pomoč pri splošnem poznavanju območja, tisti v večjem merilu pa so zelo uporabni na potovanju, saj natančneje prikazujejo lego cest, rek, vzpetin in krajev, s čimer nam olajšajo iskanje na poti.