Središče vsega

V SERIJI
PORTRETOV
YAGAZIE EMEZI
NENORMATIVNI
NIGERIJCI TERJAJO
PROSTOR ZASE.

Aaron Ahalu je odraščal_a, zavedajoč se svobode, ki jo yan daudu – izraz v havškem jeziku pomeni ‘moške, ki se vedejo kot ženske,’ in se pogovorno pogosto uporablja za označevanje homoseksualnih moških – pomeni za njeno_njegovo izražanje samega sebe kljub težkim razmeram, v katerih živijo kvirspolne osebe. Ahalu, ki je kvirovski_a organizator_ka in komunikacijski_a kreativec_ka, se na to zgodovino opira, ko razmišlja o svoji avtohtoni identiteti, povezani s severno Nigerijo, pa tudi, ko se odloča, kako bo z modo samega_o sebe predstavil_a drugim.

V Lagosu živeča ustvarjalka Ayo Lawson (na desni) se je začela odmikati od angleške vzgoje, saj je želela razviti svoj jorubski jaz in ostati v stiku z njim. Je ena redkih žensk v Nigeriji, ki je skupaj s partnerko Uyai IkpeEtim (levo) javno razkrita kvirspolna oseba. Obe sta filmski ustvarjalki in se na družabnih omrežjih odkrito opredeljujeta za kvirspolni osebi ter prirejata eno največjih kvirovskih plesnih prireditev v državi. Za Ikpe-Etim avtohtonost pomeni priznati, da se je rodila in odraščala v Lagosu, vzgojile pa so jo Ibibijke iz jugovzhodne Nigerije, s čimer je nastala zmes kultur, ki jo zelo ceni. “Najraje imam, da se ti dve identiteti brez težav prepletata med seboj,” pravi.

Kvirspolni modni oblikovalec Jordyn Omololu Vangei je odraščal v jorubski kulturi. Prva otroška leta je preživel pri materini družini, kjer je govoril jorubsko. A s petimi leti se je preselil k očetu, ta pa je dajal prednost angleščini in zahodnjaškim pogledom. “Moral sem začeti govoriti angleško,” pravi. “Svoj avtohtoni izvor pa sem moral zadržati zase.” Vangei, ki je transspolni moški, najde tolažbo v zavedanju, da je jorubska zgodovina – njegova zgodovina – polna oseb, ki so kljubovale konvencijam.

Lastnica restavracije Obehi Ekhomu, pripadnica Edojcev, ki je fotografirana skupaj s svojimi tremi otroki, je našla povezavo med odločitvijo o zavrnitvi pritiska, da mora biti družbeno sprejeta, in pozornostjo, ki jo namenja svojima duhovnima vodnikoma; oba opisuje kot brezspolni bitji. “Ideologijo, povezano z vprašanjem, ali te družba sprejme ali zavrne, sem povsem odpisala … Pomembno je, da imaš močno središče,” pravi in dodaja, da ji to duhovno središče pomaga pri zavzemanju za svoje potrebe. Utemeljuje pa tudi to, kakšen odnos ima kot pripadnica Edojcev do žalovanja. Potem ko je izgubila očeta, jo je ta obiskal v sanjah in jo pomiril.