Spoznavanje Amazonije na novo

Prišleki so pet stoletij zmotno opisovali
največji deževni gozd na svetu.
Zdaj se to končno spreminja.

Zgodba o tem, kako je Amazonija dobila ime, se začne 24. junija 1542. Tistega dne je Francisco de Orellana molil, da bi mu uspelo pobegniti iz zelenega sveta, ki je z vseh strani obdajal obnemogle člane odprave, katere vodja je bil. Ostala sta le še dva čolna z manj kot 50 sestradanimi možmi, ki so upali, da se jim bliža rešitev. Po sedmih mesecih plovbe po več pritokih, ki so izvirali pri vznožju Andov, so končno dosegli največjo reko, kar so jih kdaj videli, in Orellana je upal, da bodo po njej kmalu pripluli do Atlantskega oceana.

Član odprave je bil tudi Gaspar de Carvajal, dominikanski menih, ki je pisal podrobno kroniko potovanja. Napisal je, da so Evropejce osupnile napredne kulture, na katere so naleteli ob reki – gosto poseljene vasi, ki so se raztezale kar več kilometrov daleč. Opisal je omrežje širokih cest, čudovite trge in utrjene palisade, skrbno obdelane njive in poslikano keramiko, ki se je lahko kosala z najfinejšimi španskimi izdelki. Na poti so jih nekatere skupnosti velikodušno sprejele –
nahranile so jih z maniokom, jamom, koruzo in želvjim mesom.

Toda tistega junijskega dne, ko jih je od morja še vedno ločilo skoraj tisoč kilometrov plovbe po ogromni reki, jih je napadla vojska bojevnikov pod vodstvom ognjevitih žensk, “ki so se borile tako pogumno, da jim indijanski moški niso upali obrniti hrbta”. Carvajal, ki ga je med spopadom puščica zadela v bok, je te ženske primerjal z Amazonkami iz grške mitologije. Njegove zapise o tem potovanju, na katerem so Evropejci prvič prečkali Južno Ameriko, so španske oblasti pozneje zavrnile kot plod domišljije. Pa vendar se je izraz “Amazonija”, čeprav je bil neprimeren, uveljavil kot ime za vse to širno in zapleteno območje. Odtlej so se v zvezi z Amazonijo spletle številne pripovedke in šele zadnja leta so začeli arheologi, med katere sodim tudi sam, in drugi znanstveniki pojasnjevati, od kod izvirajo.

Zakaj so torej ljudje drugod tako dolgo imeli napačno predstavo o Amazoniji? V stoletjih, ki so sledila Orellanovemu potovanju, so si Portugalci prizadevali kolonizirati osrčje Amazonije in izkoriščati njene vire, pri tem pa so zdesetkali tamkajšnje prebivalstvo. Ošpice in druge bolezni, ki so jih prinesli Evropejci, so iztrebile do 90 odstotkov staroselcev. Večina preživelih pa je pred lovci na sužnje pobegnila v odročne predele v notranjosti in se iz stalno naseljenih poljedelcev prelevila v nomadske lovce in nabiralce. Ko so na začetku 18. stoletja tja prišli prvi evropski naravoslovci, so našli velika območja, porasla z gostim džungelskim rastjem, kjer je živelo le malo ljudi, in domnevali so, da je bilo tako že od nekdaj.

Zaradi tako občutnega zmanjšanja prebivalstva so velika naselja, ki jih je opisal Carvajal in so bila zgrajena iz lesa in slame (v Amazoniji ni dovolj kamenja za zidavo), v vlažnem tropskem okolju že zdavnaj zgnila. Velike gomile, ki so bile delo človeških rok, so prišleki imeli za naravne tvorbe, osupljivo število jezikov na območju pa so pripisali številnim zaporednim valovom priseljencev, ki so v deževni gozd prišli od drugod s celine. V času največjega razcveta proizvodnje kavčuka ob koncu 19. stoletja – to je bilo obdobje izjemnega nasilja nad staroselci – so antropologi staroselske družbe napačno opisovali kot nomadske skupinice potomcev lovcev in nabiralcev. Ta domneva se je v 20. stoletju še utrdila in še vedno oblikuje predstavo, ki jo imajo številni tujci o zgodovini staroselskih prebivalcev Amazonije.

Kolega Michaela Heckenbergerja so še leta 2008 kritizirali, ker je domneval, da je v Amazoniji stalo več mest. Toda začetek uporabe lidarja nam je omogočil pogled skozi goste krošnje deževnega gozda in razkril, kako so zgodnje družbe oblikovale to pokrajino. Ko sem leta 2019 delal v Boliviji, so sodelavci z lidarjem kartirali kompleksna urbana naselja kulture casarabe, ki je obstajala približno od leta 500 do 1400 n. š. Naselbine so bile med seboj povezane z več kilometrov dolgimi nasipi, prepredene so bile s kanali, imele so vodne zbiralnike, v njih so stale zemeljske piramide.

Lidar je razkril približno tisoč velikih in zapletenih naselij po vsej Amazoniji, s čimer je v resnici pripomogel, da smo na novo napisali njeno zgodovino. Izkazalo se je, da v Amazoniji – tako kot v Evropi in Aziji – ni bilo ene same kulture, bilo jih je več.

Od leta 1986, ko sem začel delati v brazilski Amazoniji, je bilo uničenih 12 odstotkov gozda, večinoma z nezakonito sečnjo. Obenem je nezakonito pridobivanje zlata v številnih državah ušlo izpod nadzora, organizirani kriminal pa iskanje zlata in druge nezakonite dejavnosti v Amazoniji vse pogosteje uporablja za pranje denarja, pridobljenega s trgovino z mamili. Včasih je prihodnost videti strašljiva, toda prepričan sem, da lahko najdemo načine, kako to spremeniti. Znanstveniki in politiki se lahko veliko naučijo od staroselskih ljudstev in iz načinov, kako so v preteklih tisočletjih upravljala in oblikovala zapletene naravne sisteme. Prvi nauk, iz katerega bi bilo treba izhajati, pa je, da se moramo za načrtovanje trajnostne prihodnosti Amazonije ozreti v njeno preteklost.