Spomini na cunami

Katastrofa, v kateri je izgubilo življenje skoraj 16.000 ljudi, je močno zaznamovala tudi življenje preživelih. Med najbolj prizadetimi kraji je bilo ribiško mestece Otsuchi na severovzhodni obali največjega japonskega otoka Honšu. Ko se je voda umaknila, je pustila za seboj zdesetkano prebivalstvo, preživeli pa so večinoma ostali brez strehe nad glavo Argentinski fotograf Alejandro Chaskielberg je prišel v Otsuchi oktobra 2012.

Zanj je izvedel od prijatelja, ki je imel tam sorodnike. Želel je dokumentirati opustošenje, med drugim tudi “gore ruševin”, po katerih so z rdečimi zastavicami označili posamezna mesta, kjer so našli trupla žrtev. “Odločil sem se za črno-bele fotografije,” pravi. “Vse skupaj se mi je zdelo strašno žalostno. Razen zastavic sploh ni bilo videti nobenih barv.” Ko pa je na tleh našel premočen album z družinskimi fotografijami, so nanj posebej močan vtis naredile barve, ki so se v vodi razmazale in prelile druga v drugo. Te polne barve, je pomislil, so barve, ki jih je ustvaril cunami. Chaskielberg je s to barvno paleto v mislih sklenil iz tragedije ustvariti serijo živih slik. Prebivalce je prosil, naj mu ponoči tiho in negibno pozirajo na ruševinah svojih nekdanjih domov ali delovnih mest. Njegov projekt so vključili celo v uradni proces obnove mesta.

Chaskielberg je portretirance postavil v soj mesečine, cestnih svetilk ali bliskavice in z uporabo dolgih osvetlitvenih časov posnel črno-bele fotografije. Potem ko je pregledal negative, je slike v računalniškem programu za obdelavo fotografij še obarval, da so se ujemale z živimi barvami iz fotografskega albuma. Kot pravi, je pri tem ustvaril resnobne in zelo osebne, malone meditativne “poskuse, da bi spet priklical spomine ter preteklost povezal s sedanjostjo. Družinske fotografije so nepogrešljiv del spominov in ključna sestavina naše identitete. Ljudje, ki jih fotografiram, pa so vse spomine izgubili v cunamiju, zato sem jim skušal priskočiti na pomoč pri ustvarjanju novih spominov.” Dodaja še, da se mu zdi ta rešitev koristna prav zato, ker ni nujno vezana na en kraj oziroma dogodek. “Pokazati želim, kako si lahko človek s fotografijo ponovno sestavi življenje,” pravi. “Ne le po tej katastrofi, temveč vsakokrat, ko se zgodi kaka podobna nesreča.”