Spletna generacija

Pri Lees Ferryju v Arizoni, izhodišču za raftanje po kletni etaži ameriške celine, ni bilo med nami, ki smo se odpravljali na štiridnevno splavarjenje skozi Veliki kanjon, zaznati niti trohice omahovanja. Videli bomo fosilne ostanke iz časov, ko je bilo skalovje nad nami oceansko dno, so nam rekli. Poskakovali bomo čez številne brzice, ki jih dela reka Kolorado. Tu in tam bomo uzrli debeloroge ovce, kako plezajo po stenah kanjona, in pomolili glave pod slapiče, iztekajoče iz teh sten, ki se pnejo več kot kilometer visoko nad reko. Spali bomo na obrežnih ravnicah iz sladkorjastega peska in skozi reženj neba kukali v brezdanjost vesolja. Nak, niti enega samega samcatega izraza omahovanja ni bilo slišati. “Prekleto! Ni povezave!” “Kaj praviš?” “Ne bom vedel, kako so se končale tekme.” To je dobro, mu rečem, sinu Caseyju. Res? No, pravzaprav ne. Je otrok 21. stoletja, tam okrog 25 let ima.

Sam sem iz povojne generacije, bližam se starosti, ki se zamolči. Moja generacija je na smrt zaljubljena v narodne parke. Njegova, ki je nekoliko številnejša, jih bo morala ohraniti. Večer pred tem sva se nažirala vsega, kar ponujajo družabni mediji, privoščila sva si zadnji digitalni obed. Tviti, e-sporočila, kratka sporočila, spletne strani, facebook in snapchat. Z yelpom sva izvrtala najboljšo mehiško restavracijo na severu Arizone, nazaj do hotela v Flagstaffu sva se pustila privesti GPS-u v pametnem telefonu. Zdaj pa na dieto: postila se bova, saj bova brez vseh naprav in pretirane povezanosti v splet. Le kaj bi lahko bil boljši protistrup za najino vsega osem sekund trajajočo pozornost kot domala dve milijardi let stara pokrajina? Naše 11-metrsko plovilo je bilo, tehnično gledano, mostovni čoln (ponton), čeprav je spominjalo na orjaški raft in tudi upravljali smo ga tako. Poganjal ga je en sam majhen motor, v letih premetavanja po reki navzdol so ga prilagodili potrebam. Odrinili smo malo pred poldnevom v junijskih temperaturah tam okrog 35° C in pod kobaltno modrim nebom. Juuu-heeeej!

Bili smo srečni izbranci. Večina od približno petih milijonov ljudi, ki vsako leto obiščejo narodni park Veliki kanjon, nikoli ne stopi pod njegov vrhnji rob, kjer postanejo za hiter selfi. Za našo družino, katere člani smo vsi odraščali na ameriškem zahodu, je bila ljubezen do življenja na prostem oblika veroizpovedi, narodni parki pa katedrale. Te svetinje prvobitne Amerike smo obredli v kombiju brez klimatske naprave in spali v platnenih šotorih, ki so zamakali. Moji niso imeli nikoli veliko denarja, a smo bili bogati, kot je govorila mati: vsi ti veličastni javni prostori so bili naši, pripadli so nam ob rojstvu, skupaj z državljanstvom. Tudi z ženo sva otroka vzgojila v ljubezni do parkov. Yellowstone in Yosemite, Mount Rainer in Glacier – odkljukano, odkljukano, odkljukano in še enkrat odkljukano. Pri Caseyju pa sem začutil nekakšno brezbrižnost. In v tem ni osamljen. “Mladi,” mi je povedal Jonathan Jarvis, direktor Urada za narodne parke, “so menda bolj odtujeni od narave kot katera koli generacija pred njimi.” To je kar huda obtožba. Jarvis jo ponavlja že več let po različnih forumih. “Včasih se zdi, da so se narodni parki izpeli kot še nikdar pred obdobjem iPhona,” je posvaril v enem od govorov. “Grozi jim, da bodo v očeh vedno bolj raznolikega in raztresenega občinstva postali nekaj, kar sodi v staro šaro.” V staro šaro? Le kako neki? Lani so na spletiščih narodnih parkov našteli 307 milijonov obiskovalcev – rekord vseh časov. V 57 krajih je bila obiskanost največja doslej.

Ah, naj vas te številke ne preslepijo, je dejal Jarvis med pogovorom v svoji pisarni le lučaj od Bele hiše. Podrobneje si oglejte, kdo vstopa v parke: ljudje, kot je srebrnolasi Jarvis, in, no ja … jaz. Tako posploševati mnenje o navadah posamezne generacije je tvegano. Mar so se naši otroci odljubili od “najimenitejše zamisli, kar se jih je porodilo Američanom”? Ali pa se nemara sploh nikoli niso zaljubili vanjo. Osebno sem pri Caseyju in njegovih prijateljih opazil, da ne čutijo nobene strasti do parkov. In to, da ne morejo brez tehnologije. Po raziskavi Destination Analysts velika večina – 71 odstotkov – rojenih na prelomu 20. stoletja v 21. stoletje pravi, da bi se na enotedenskih počitnicah brez internetne povezave počutila “zelo neudobno”. V povojni generaciji je takih 33 odstotkov. Iščoč odgovore sva se družno odpravila na izlet, kot oče in sin,na popotovanje dveh generacij v središče enega najmogočnejših krajev na svetu. Upal sem, da mi ga ne bo treba spreobračati, da bo že sama pokrajina čudežno delovala nanj. On je upal, da “se mu bo zdelo zabavno še tudi po tem, ko se bo poleglo razburjenje ob prvi fotografiji za instagram,” je dejal napol v šali. Zavil sem z očmi.

V TEM ZA NARODNE PARKE jubilejnem letu smo slišali marsikaj o proračunskih težavah in težavah pri vzdrževanju pa o preobljudenosti in podnebnih spremembah. Toda varuhe teh naših tako posebnih krajin najbolj skrbijo prihodnji rodovi. Parki imajo težave s pestrostjo obiskovalcev – kar zadeva starost in barvo polti. V obdobju, ko je skoraj vsak četrti Američan mlajši od 18 let in se polovica otrok rodi pripadnikom rasnih in narodnih manjšin, pravijo, da večino obiskovalcev parkov sestavljajo starejši in belopolti. “Če bi šlo za posel, bi bili dolgoročno obsojeni na propad,” je dejal Jarvis. Pokazal je na uokvirjeno sliko, ki je visela v pisarni, eno od značilnih vedut iz narodnega parka Grand Teton, kopajočega se v veličastni večerni zarji. To fotografijo sem že videl, med temi vrhovi sem že hodil, pa mi je še vedno zbujala občudovanje. Ko pa so podobno prikupno sliko pokazali mestnim otrokom, ki med odraščanjem niso redno obiskovali narodnih parkov, je Jarvis doživel razodetje. “Zdelo se jim je strašljivo. Pusto. Prepovedan kraj. Še malo ne gostoljuben. Rekli so: ‘Kje pa so ljudje?’ Enako se je odzvala skupina losangeleških študentov, ko smo jih popeljali v Dolino smrti.

Niso hoteli iz kombija. Tišina in trda tema sta jih begali in plašili.” Parki so last vseh – kaže pa, da vanje zahajajo le nekateri. Ko je Jarvis načeloval Zahodnopacifiškemu območju, se je v službo vozil z vlakom. Med vožnjo se je seznanjal z demografskim okoljem nove Amerike. Ko se je druge dneve po štiri ure vozil v Yosemite, pa so bili tam na pogled tako rekoč vsi taki kot on. “Narodni parki so naše svetinje,” je dejal. “A morali bi biti še kaj več kot le zbir starinskih poslopij in naravnih znamenitosti, ki so všeč zgolj nekaterim ljudem.” Njegova nadrejena, Sally Jewell, ministrica za okolje in prostor, je ugotovila nekaj podobnega, ko je bila predsednica in generalna direktorica družbe REI, trgovskega podjetja, ki ponuja opremo za šport in bivanje v naravi.