Spet v modi

Bilo je sredi februarja, na severu je mraz rezal do kosti. Stopali smo proti močvirju, ki je bilo zamrznjeno 23 centimetrov globoko.Bill Mackowski, ki se na severu ameriške zvez ne države Maine že 60 let ukvarja z lovom na živali z dragocenim krznom, me je opozoril na jelševe veje, štrleče iz ledu. Ko pritisne prvi mraz, začnejo bobri zbirati topolovino, mi je pojasnil, nato pa čeznjo nakopičijo še neužitno jelševino, da zadržuje topolovino pod ledom, kjer jo nato čez zimo jedo. S kovinsko palico je predrl led. Razširil je luknjo ter začel vleči in kmalu se je na površini pojavila nenavadna jeklena priprava. Bila je past, trdno zadrgnjena okoli vratu ogrom­nega bobra. “Res lep bober,” je rekel Mackowski.

Kožuh mu bo navrgel največ 25 dolarjev, je izračunal, a zadovoljstvo, kakršno je navdajalo že tisoč generacij uspešnih lovcev pred njim, ga vseeno ni zapustilo vso pot do doma. Resnici na ljubo se ljudem dandanes ni kdove kako težko sprijazniti s pobijanjem. Vrhunske manekenke, ki so včasih pozirale za kampanje z gesli, kot je “Raje gola kakor v krznu”, se danes po modnih brveh sprehajajo v krznenih oblačilih. Tudi modni oblikovalci, ki se krzna še pred 15 ali 20 leti “niso upali niti dotakniti”, so “prekršili ta tabu”, kot je dejal Dan Mullen, rejec nercev iz Nove Škotske. Marsikdo v krznarski industriji danes brez omahovanja priznava, da so imeli aktivisti, ki so glasno protestirali, prav: rejci res­nično niso zagotavljali spodobne ravni skrbi za živali. A dodajajo, da se je v panogi marsikaj spre­menilo, čeprav aktivisti temu oporekajo.

Kliknite na sliko za povečavo.

Vsekakor se zdi, da danes vse več ljudi gleda na nošenje krzna kot na stvar osebne odločitve.Najpomembnejše v krznarski industriji so farme, kjer gojijo živali za krzno. Od 90. let mi­nulega stoletja se je proizvodnja več kot pod­vojila in lani so proizvedle okoli sto milijonov kož, večinoma nerca, nekaj pa tudi lisice. Lovci s pastmi tej številki dodajo še nekaj milijonov kož divjega bobra, kojota, rakuna, pižmovke in drugih živali. Pri tem seveda niso všteti milijoni in milijoni krav, ovc, kuncev, nojev, krokodilov, aligatorjev in kajmanov, ki jih človek redi za hra­no in tudi za kožo.A saj številk skorajda ne potrebujete. Samo ozrite se okoli sebe. Po krznu, ki je bilo nekoč nepogrešljiv del zimske garderobe dam, danes vse bolj posegajo zvezdniki hiphopa in pripadni­ki generacije Z. Krzno se zdaj uporablja v vseh letnih časih, najti pa ga je na okrasnih blazinah, ženskih torbicah, čevljih z visoko peto, obeskih za ključe, majicah, šalih, pohištvu in senčnikih za svetilke. Obstajajo krzneni plašči s kamuflažnim vzorcem, krzneni plašči, pobarvani v teh- niki prevezovanja, in krzneni plašči, potiskani s kockastim vzorcem, na las podobnim optičnim prevaram M. C. Escherja.

Delavec na neki farmi v Kolumbiji se pripravlja, da bo odrl rjavega kajmana, ki so ga pred tem usmrtili z enim samim rezom v zadnji del vratu. Žival bo najprej prerezal od glave do repa, nato pa ji bo drugi delavec odrl kožo s telesa. Kajma­novo usnje velja za manj luksuzno od usnja misisipskega aligatorja, zato je cenejše.
Kliknite na sliko za povečavo.

Kako je krznu uspelo vrniti se v velikem slogu, potem ko je zanj še v 90. letih veljalo vsesplošno družbeno izobčenje? Oziroma – če smo že pri tem – potem ko je v zloglasnih 60. letih Cruella de Vil, lik iz Disneyjeve risanke, hlepela po krznu dalmatinčkov, v resničnem življenju pa je trgovina s krznom že ogrožala preživetje leopardov, ozelotov in drugih prostoživečih vrst? Uporaba krzna ogroženih živalskih vrst v modi se je končala z omejitvami, sprejetimi v 70. letih. Sedanji prerod pa je prav zgodba o tem, kako se krznarska industrija odziva na tiste, ki jo kritizirajo, in jih večkrat tudi preglasi. Zgodba, ki jo med drugim piše rastoče povpraševanje novih bogatašev iz Kitajske, Južne Koreje in Rusije.
Verjetno bi moral na tem mestu priznati, da ima zame ta zgodba precej zapleteno predzgo­dovino. Praded je bil lovec na kožuharje in ne morem se znebiti občutka, da se je vrednost znanja, ki si ga človek pridobi pri lovu, ribolovu in ukvarjanju z živimi bitji, v našem urbanizira­nem življenju večinoma izgubila. Res je tudi, da sva z ženo nekoč podedovala jakno iz ozelota in tistih 15 kožuhov, iz katerih je bila sešita, naju je preganjalo, dokler je nisva navsezadnje podarila nacionalnemu zavetišču za prostoživeče živali kot učni pripomoček. Zelo zapleteno, res. Zato sem se sklenil prepričati na lastne oči.

Nerc, ki ga je usmrtil ogljikov monoksid in je že opremljen z etiketo, po tekočem traku potuje proti strojem, ki mu bodo odstranili kožo. Trupelca nercev, ki so sicer brez vrednosti, uporabna so le kot surovina za izdelavo gnojil, nato romajo med odpadke. Jeseni, ko se kožuh za zimo zgosti, farme, kot je tale na Poljskem, predelajo več tisoč nercev na dan.

Sredi snežnega viharja sem se odpravil na sever, v Novo Škotsko, ki je središče krznarske industrije. Mullen me je povabil, naj si ogledam, kako njegovi nerci živijo in kako umirajo. “Do­bro se zavedamo, da se moramo ves čas truditi, da družba ne bo nasprotovala našemu početju,” je rekel. Odrasel je v času, ko so nerce na rančih gojili še v dolgih ozkih lesenih dvoranah z odprtimi stranicami in z vrsto ozkih malih kletk na obeh straneh. Ko je sam prevzel posel, se je odločil za večje kletke, kakršne danes zahtevajo tudi v Evropi in ki stojijo v šestih vrstah v skednjih, dolgih kot nogometno igrišče in pokritih s pro­zorno plastično streho.

Eden od delavcev na farmi se med vrstami kletk večkrat na dan zapelje z vozilom, s katerim razdeljujejo krmo. Na vrh vsake kletke od­loži obrok, sestavljen v skladu z znanstvenimi dognanji, ki je videti kot surov hamburger in ga na porcije razdeli računalnik. Vodovodna nape­ljava, odporna proti zmrzali, zagotavlja, da imajo živali 24 ur na dan pitno vodo, pod kletkami pa je korito za samodejno odstranjevanje odpad­kov. Predelajo jih v gnojilo oziroma z uporabo bioreaktorja v elektriko. Spremembe, ki so jih rejci uvedli večinoma kot odgovor na pritiske zagovornikov blaginje živali, so nemalokrat koristile tudi njim samim. Tako je denimo vsaka Mullnova kletka oprem­ljena z dvignjeno poličko, kamor se lahko mati umakne pred mladički – pokazalo se je, da ima­jo matere, ki jih naraščaj manj nadleguje, bolj zdrave mladiče. Igrače v kletkah zmanjšujejo stres, in kot kaže, prispevajo h kakovostnejšemu kožuhu. Nenavadno je, da se danes prav ljudje iz panoge radi pohvalijo s spremembami, ki so jim jih vsilili nekdanji nasprotniki.

Več si preberite v septembrski številki revije National Geographic Slovenija

Video: