Somalija v razsulu

Mohamed gre vsako popoldne k svetilniku. To ni čisto navadno zatočišče. Italijanski svetilnik, ki so ga zgradili pred skoraj sto leti, že dolgo ne deluje več. Njegovo vibasto stopnišče je napol razsuto. Izpraznjene sobe smrdijo po trohnobi morja in urinu. Med kršjem sedijo mladci in žvečijo kat – rastlino, ki ima v listih poživilo – in dolge ure kockajo tako imenovani ladu. Nekateri čemijo po kotih in kadijo hašiš. Zdijo se kot duhovi v mestu, prepuščenem mrtvecem. Toda v svetilniku je spokojno in varno – če sploh je kje v Mogadišu tako.

Osemnajstletni Mohamed prihaja sem zaradi razgleda. Z vrhnjega nadstropja vidi razvaline domače soseske v svojčas sijajnem okrožju Hamarweyne. Vidi ostanke nekdanjega ameriškega veleposlaništva, imenitni hotel Al Uruba, okrožje Shangaani, kjer je nekdaj mrgolelo trgovcev z zlatom in trgovinic z dišavami – zdaj razstreljenih. Na sredini glavne ceste stoji osamljena koza, stoletne hiše vzdolž ceste pa se počasi sesedajo in včasih pokopljejo pod seboj katerega izmed tistih, ki so se na črno vselili vanje. Tik pod svetilnikom vidi tudi mali polmesec peska, na katerem on in še nekaj drugih fantov včasih na hitro odigrajo nogometno tekmo, in gole otročiče, ki se oklepajo kosov odvrženega stiropora in se zibljejo na valovih. Če želi, lahko strmi v ta vsakdanji paradoks radosti in razdejanja. A on raje gleda dlje ven, na Indijski ocean, to negibno preprogo miru. “Morje gledam,” pravi, “ker vem, da od tam prihaja moja hrana.”