Solo
Yosemitski narodni park na mrzlo novembrsko jutro leta 2016, ura kaže 4.54. Jugozahodna stena El Capitana je obsijana s srhljivo svetlobo polne lune, Alex Honnold pa se po njej vzpenja brez vsakršnih pripomočkov. S steno je v stiku zgolj s konicami prstov in tankim gumijastim robom plezalnih čevljev. Namenil se je izpeljati nekaj, kar je med poklicnimi plezalci dolgo veljalo za nemogoče: sam misli preplezati najslovitejšo steno na svetu, ne da bi se med vzponom po skoraj kilometer visoki prepadni skalni tvorbi varoval z vrvjo.
Rahel vetrič mu mrši lase, ko s čelno svetilko osvetljuje mrzel, gladek kos granita, kamor bi bilo mogoče postaviti stopalo. Skala dober meter nad njim je popolnoma gladka, brez vsakršnih oprimkov. Na delih plezalne smeri više v steni se lahko plitvih vdolbinic, grudastih izboklinic in tankih razpok oprime z nenavadno močnimi prsti, toda ta del – skoraj navpično gladko steno – je mogoče premagati le tako, da plezalec ujame krhko ravnovesje med izostreno pozornostjo in stabilnostjo. Plezalci pravijo temu plezanje na trenje. “Kot da bi se vzpenjal po steklu,” je nekoč dejal Alex. Pomiga z nožnimi prsti. Otrpli so.
Alex Honnold visoko nad kalifornijsko dolino Yosemite sam in brez varovanja premaguje poč v 900 metrov visoki jugozahodni steni El Capitana. Preden mu je 3. junija 2017 vzpon uspel, je skoraj desetletje razmišljal o njem, več kot poldrugo leto pa ga je načrtoval in se nanj pripravljal.
Desni gleženj je trd in otečen zaradi hudega izvina, ki ga je pretrpel dva meseca prej, ko je padel med preplezavanjem tega dela smeri. Takrat je bil pripet na vrv. Zdaj si padca ne sme privoščiti. Prosto plezanjeni kot drugi nevarni športi, pri katerih lahko umreš, če gre kaj narobe. Nikakršnega “lahko” ni, ko si v steni 60 nadstropij visoko in nisi pripet na vrv. Dvesto metrov pod njim sedim na deblu padlega drevesa in opazujem drobceni soj njegove svetilke. Občutek imam, da se že celo večnost ni premaknil, čeprav je v resnici minilo komaj kaj več kot pol minute. Vem, zakaj. Pripravlja se na gib, ki mu krati spanec že, odkar je pred sedmimi leti prvič začel sanjati o tem vzponu.
Tudi sam sem preplezal ta del stene brez oprimkov in zgolj ob misli, da bi to storil brez varovanja, me obide slabost. Hlod, na katerem sedim, leži manj kot sto metrov od mesta, kamor bi padel Alex, če bi mu spodrsnilo. Ob nenadnem hrupu sem v hipu spet tukaj in zdaj. Srce mi zastane. Snemalec, član ekipe, ki je odgovorna za snemanje vzpona, pohiti po stezi proti vznožju stene. Slišim hreščanje njegovega prenosnega radiotelefona. “Alex odnehuje,” pravi. “Hvala bogu,” pomislim. Alex bo preživel. Z njim se mislim pogovoriti pozneje, a že tisti hip sem vedel, zakaj odnehuje. V dvomih je. Seveda je – saj je to, kar počne, čista norost. Morda, si rečem, je tako usojeno.
Nekateri plezalci so prepričani, da solo plezanja brez varovanja (ang. free soloing) sploh ne bi smelo biti. Kritiki vidijo v njem postavljaštvo, ki na plezalni šport meče slabo luč, in to utemeljujejo z dolgim seznamom plezalcev, ki so umrli med vzponi. Drugi, mednje sodim tudi sam, ga imajo za najčistejšo obliko plezalnega športa. Tako je menil tudi avstrijski alpinist Paul Preuss, ki ga zgodovinarji navajajo kot očeta solo plezanja brez varovanja.
Razglasil je, da je bistvo alpinizma obvladati goro z vrhunskimi telesnimi in umskimi sposobnostmi in ne z “umetnimi pripomočki”. Preuss je do 27. leta starosti opravil kakih 150 prvih vzponov sam in brez varovanja in žel slavo po vsej Evropi. Potem pa je 3. oktobra 1913 med vzponom po severnem grebenu gore Mandlkogel v avstrijskih Alpah omahnil v smrt. A njegove ideje so živele naprej. Vplivale so na več rodov plezalcev in navdihnile gibanje “prostega plezanja” (ang. free climbing) iz 60. in 70. let minulega stoletja, ki je rabo vrvi in druge opreme sprejelo le v varnostne namene, ne za pomoč plezalcu pri vzpenjanju.
Kliknite na sliko za povečavo.
Naslednji resnejši omembe vredni solo plezalec brez varovanja je bil “Hot” (Vroči) Henry Barber, ki je leta 1973 osupnil plezalsko skupnost, ko je brez vrvi preplezal 450 metrov visoko severno steno Sentinel Rocka v dolini Yosemite. Tri leta pozneje je 19-letni John Bachar iz Los Angelesa sam in brez varovanja preplezal skrajno zahtevno smer New Dimensions po 90 metrov visoki poči v dolini Yosemite. Tega dosežka ni nihče presegel do leta 1987, ko je skromni Kanadčan Peter Croft sam in brez varovanja preplezal dve od najslavnejših smeri v dolini Yosemite – Astroman in Rostrum – drugo za drugo v istem dnevu.
Croftov dosežek je ostal nepresežen do leta 2007, ko se je v dolini Yosemite pojavil Alex Honnold, zadržani srnjeoki 22-letnik iz Sacramenta. Osupnil je plezalsko skupnost s ponovitvijo Croftove mojstrovine v smereh Astroman in Rostrum. Leto pozneje je sam in brez varovanja preplezal dve zahtevni smeri – Moonlight Buttress v narodnem parku Zion in severozahodno steno granitnega monolita Half Dome v dolini Yosemite. Steni sta tako dolgi in tehnično zahtevni, da si noben resen plezalec ni mogel predstavljati, da ju je mogoče preplezati brez varovanja. Medtem ko so se vrstile sponzorske ponudbe, novinarji in navdušenci pa so slavili Alexove dosežke, je sam skrivoma že razmišljal o veliko večjem izzivu.