Solinska kobilica

Na površini, le malo večji od pol ducata kvadratnih kilometrov – pa še precej od tega je pod vodo – jih živi kar 50 vrst. Ali morda še več, to bo pokazal čas. Kot je tudi pokazal, da so bila pričakovanja glede vrste, pri nas prej še nikoli opažene, pravilna. Leta 2010, ob popisu živalstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline, so tu našli solinsko kobilico (lat. Epacromius coerulipes). “Ta vrsta živi v podobnih okoljih na Hrvaškem, recimo v Istri, v Italiji in še ponekod po Evropi,” pojasnjuje Stanislav Gomboc, entomolog, ki se s kobilicami ukvarja že več kot 30 let. “Da smo joodkrili v Sečoveljskih solinah, ni presenečenje.Vendarle pa je v Strunjanskih solinah in Škocjanskem  zatoku, kjer bi jo prav tako pričakovali, vsajza zdaj še nismo našli.” In še doda, da so v preteklosti nekatere vrste kobilic prvič opisali prav pri nas. Giovanni A. Scopoli (1723–1788), idrijski rudniški zdravnik in izjemen naravoslovec, je v Entomologii Carniolici pisal tudi o kobilicah.

Solinska kobilica, prvič opisana konec 19. stoletja, je ena od okoli 30.000 danes znanih predstavnic tega reda žuželk. Na okolje je izjemno prilagojena. Je ena redkih vrst kobilic, ki prav dobro plavajo in preživijo tudi obdobja pomanjkanja vode. Predvsem pa se je sposobna prehranjevati s slanušami (slanoljubnimi rastlinami); z veliko količino soli, ki jo pri tem zaužije in bi bila za večino drugih živali pogubna, nima težav. Težave ji prej povzroča občasno visoka vlažnost močvirij, kjer živi, saj zaradi gliv, ki prekrijejo njena jajčeca, ta pogosto splesnijo in propadejo. Vendar gre za naravno okoliščino. Kot ugotavljajo po Evropi, se populacije zmanjšujejo zaradi izginjanja habitatov. Z zasipavanjem in izsuševanjem močvirij ter obalnih lagun se krči njihov življenjski prostor. Gomboc na vprašanje, ali kaj takega opažajo tudi v Sečoveljskih solinah, pojasnjuje, da populacija po posameznih letih seveda ni enako številna, a da v zgolj nekaj letih splošnega trenda ni mogoče ugotoviti. Eden od razlogov za to je, da ni znano, ali so njena
jajčeca, tako kot pri številnih drugih kobilicah in žuželkah nasploh, speča oziroma v strokovnem jeziku dormantna. “Razvoj jajčeca se začne v optimalnih vremenskih razmerah – pri ustrezni kombinaciji vlage in temperature. Nanje lahko čakajo celo več let. Lahko se izležejo vsa hkrati, lahko le nekatera. Táko izleganje je varnostni mehanizem – če bi se izlegla vsa populacija naenkrat, bi v neugodnih okoliščinah v celoti propadla. Ali je tako tudi pri solinski kobilici, še ne vemo.”