Sodobna umetnica

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografija: Arne Hodalič

Marjetica Potrč
sodi med najbolj cenjene sodobne umetnike na svetu. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim leta 2000 ugledno nagrado Hugo Boss.
Diplomirana arhitektka in kiparka zlasti zadnje desetletje deluje holistično – povezuje umetnost, praktične rešitve problematike bivanja in aktivizem. Promovira trajnostni razvoj, izrabo lokalnih virov, samooskrbo, povezane in solidarne skupnosti. Med njena najbolj znana tovrstna dela sodijo suha stranišča v zapostavljenih delih Caracasa, riževo polje na strehi šole v južnokorejskem mestu Anyang, zbiralnik za deževnico in namakanje polja na kmetiji v beneški laguni, oblikovanje mestnega trga v četrti Saint-Michel v Bordeauxu, skupni vrtovi in kuhinja v blokovskem naselju v Amsterdamu … Potrčeva zdaj živi v Berlinu, sicer pa je profesorica na Univerzi lepih umetnosti v Hamburgu.

Kako se začne sodelovanje med vami in neko skupnostjo?
Najpogosteje dobim vabilo. V Amsterdam me je, denimo, povabil tamkajšnji Stedelijk Museum. Odločil se je spodbuditi javne umetniške projekte v velikem modernističnem blokovskem naselju, ki je v skrb zbujajočem stanju. V njem živi veliko priseljencev, a so številni slabo vključeni v nizozemsko družbo. V sodelovanju z mednarodno skupino arhitektov, kulturnih producentov in oblikovalcev smo s tamkajšnjimi prebivalci ustvarili skupno kuhinjo in skupne vrtove. Tako so se ljudje začeli družiti in se pogovarjati, skupnost je zaživela. To je pomembno: skupni vrtovi so učilnica za učenje državljanskih pravic.

Kako ljudje sprejemajo vaše zamisli?
Vedno imam pred očmi spremembe, ki naj bodo takšne, da jih ljudje lahko vzamejo za svoje in da prispevajo h kakovosti njihovega življenja. Zato je zelo pomembno raziskovanje potreb in značilnosti okolja, skupnosti. Ko se s sodelavci lotevam takšnih projektov, nimam nikoli že vnaprej zamišljenih rešitev, ker vem, da bi bile neuporabne. Vselej se izkaže, da so stvari, ko pridem v stik s prebivalci, drugačne, kot sem si jih predstavljala. Pomembno je tudi, da se rešitve vključujejo v razvoj mesta in da so navdih za druge.

S čim se zdaj ukvarjate?
Zelo rada učim, izmenjujem izkušnje in védenje s pripadniki mlajših rodov. Tako smo na primer pred nedavnim v Tromsøju na Norveškem s študenti in z različnimi skupinami z več koncev Evrope izdelali refleksijo mesta in jo nato predložili županu kot javno priporočilo. Prihodnje leto pa se bomo tri mesece ukvarjali s projektom v Južnoafriški republiki.