Smrtonosni ugrizi

Simon Isolomo se je zbudil okrog petih zjutraj, se poslovil od žene in sedmih otrok in se vkrcal v svoj ročno izdolbeni drevak. Tisti torek decembra 2018 je 52-letni učitelj francoščine tako kot že velikokrat prej v minulih 30 letih odšel na ribolov v provinci Équateur v Demokratični republiki Kongo. S še nekaj prijatelji je veslal po reki Ikelemba proti ribiškemu taboru, pomalical kwango, priljubljeno jed iz manioke, in užival v jutranjem hladu. Tri ure zatem so prispeli v tabor in Isolomo je začel preverjati ribiške vrvice, ki jih je bil nastavil dan prej. Ko je pri eni začutil, da se je napela, je z roko segel v kalno vodo.

Nenadoma se je opotekel od ostre bolečine. Iz dveh luknjic na dlani je mezela kri. Tik pod gladino je rumenkasta kača s črnimi obroči – verjetno vodna kobra – odplavala stran.Isolomu so tovariši pomagali v drevak in mrzlično odveslali nazaj v domačo vas Iteli. Ko so kake tri ure pozneje prispeli tja, je Isolomo že izgubljal zavest. “Spremenila se mu je barva oči in bruhal je,” se spominja žena Marie in v oči ji privrejo solze. Tradicionalni zdravilec mu je namestil prevezo in s čolnom so se odpravili v bolnišnico v približno 100 kilometrov oddaljeno glavno mesto province Mbandaka. Toda še preden so prispeli, je Isolomo nehal dihati in je umrl.

Njegova zgodba povzema tragično dogajanje, povezano s kačjimi ugrizi: ker ga je kača ugriznila na odročnem območju, več ur od najbližje bolnišnice, ni imel nobene možnosti za preživetje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kar 138.000 ljudi po svetu vsako leto umre zaradi kačjega ugriza in približno 95 odstotkov umrlih je iz revnih podeželskih skupnosti v državah v razvoju. Še 400.000 žrtev preživi, vendar jim morajo amputirati ude ali kačji ugriz povzroči kakšno drugo trajno obliko invalidnosti.

Eno najbolj prizadetih območij je podsaharska Afrika. Zaradi kačjega ugriza po ocenah tam vsako leto umre do 30.000 ljudi, vendar je po mnenju nekaterih zdravnikov in strokovnjakov za kačje ugrize smrtni davek v resnici celo dvakrat višji. Pri tem najpomembnejšo vlogo igra hudo pomanjkanje protistrupa, edinega sredstva, ki lahko nevtralizira strup nevarnih kač. Dodatna težava je, da številne žrtve – zaradi pomanjkanja denarja, neustreznega prevoza ali nezaupanja v zahodno medicino – ne poiščejo pomoči v bolnišnici ali pa tja ne pridejo pravočasno. V številnih zdravstvenih centrih osebje ni primerno usposobljeno za zdravljenje posledic kačjega ugriza, in tudi če je zdravilo na voljo, je za številne žrtve predrago. Poleg tega je treba večino zanesljivejših afriških protistrupov hraniti v hladilniku, da ostanejo učinkoviti in stabilni. Zaradi pogostih izpadov električnega toka tudi v mestih pa je to domala nemogoče.

WHO je leta 2017, da bi opozorila na smrtonosnost kačjega ugriza in spodbudila priliv sredstev za raziskave in zdravljenje, zastrupitev zaradi kačjega ugriza dodala na seznam zapostavljenih tropskih bolezni, na katerem so steklina, mrzlica denga in gobavost. Leta 2019 si je organizacija za cilj zastavila, da do leta 2030 prepolovi število vsakoletnih smrti in invalidnosti – uresničevanje tega načrta bo predvidoma stalo skoraj 140 milijonov dolarjev. S tako glasnim opozarjanjem na smrtonosnost kačjega ugriza želi WHO k ukrepanju spodbuditi tudi afriške ministre za zdravje, pravi Mamadou Cellou Baldé, 66-letni gvinejski biolog in raziskovalni direktor Gvinejskega inštituta za uporabne biološke raziskave (IRBAG) v Kindii, ki vodi tudi kliniko za kačje ugrize. Baldé in drugi strokovnjaki oblasti že dolgo opozarjajo na resnost krize zaradi smrtonosnih ugrizov in nujnost raziskovanja in razvoja protistrupov – a brez večjega uspeha.

“Gledamo, kako se za ponarejanje volilnih izidov celo na lokalni ravni porabljajo milijoni, afriškim znanstvenikom pa primanjkuje denarja za raziskave, s katerimi bi reševali življenja,” pravi Baldé.

Večinoma so v Afriki žrtve kačjega ugriza kmetje, ki na odročnih poljih delajo bosi ali v sandalah, zato so še zlasti ranljivi. Ko strupena kača useka, se začne tekma s časom. Prevoz v najbližjo bolnišnico lahko traja ure, celo dneve. Zato žrtev tja pogosto pride prepozno.Strup strupenih gožev iz družine Elapidae, med katere uvrščamo tudi mambe in kobre, ubije v nekaj urah. Nevrotoksini v njem hitro ohromijo mišice dihal in onemogočijo dihanje. Strup gadov učinkuje počasneje, vpliva na strjevanje krvi, to povzroči vnetje, krvavitve in odmiranje tkiva, smrt pa sledi šele po več dneh.Če žrtev prispe do zdravstvenega centra, je preživetje odvisno od odgovora na dve bistveni vprašanji: ali je na voljo protistrup in ali ga zna zdravstveno osebje pravilno uporabiti? V podsaharski Afriki sta oba odgovora pogosto nikalna.