Smrtonosne rastline

Lačna muha brzi med borovci v Severni Karolini. Privabi jo nekaj rdečega na tleh, kar diši podobno kot nektar in je videti kakor skupek cvetov. Pristane na mesnati blazinici rdečkastega lista. Srkne malce sladke tekočine, ki se cedi iz njega, z nogo se podrgne ob lasek na listu in še ob enega. Nenadoma se svet okoli nje zoži, kakor bi vse naokrog zrasli zidovi. List se prepogne in se začne zapirati, zobci na njegovih robovih se navzkrižno prekrijejo kot pri pasti. Medtem ko se skuša muha izmuzniti na prostost, se past do konca zapre. Nato začne list namesto sladkega nektarja izločati encime, ki žuželkino notranjost v procesu presnove postopoma spremenijo v lepljivo goščo. Muha je doživela največje ponižanje, ki lahko doleti žival: ubila jo je rastlina.

Z bori porasel močvirnat svet do 140 kilometrov od Wilmingtona v Severni Karolini je edini kraj na svetu, kjer muholovka živi v naravi. Tam živi tudi več drugih vrst mesojedih rastlin, manj znanih in bolj razširjenih, a zato nič manj nenavadnih. Med njimi so vrčnice z listi, oblikovanimi kot kozarci za penino, v katere zaidejo žuželke (včasih pa tudi večje živali) in v njih poginejo. Rosike žrtve ovijejo v smrtonosni objem lepljivih laskov. V jezercih in potokih rastejo mešinke, ki plen posrkajo kot podvodni sesalniki.

Rastline, ki se hranijo z živalmi, kljub vsej svoji čudovitosti v človeku zbujajo nekakšno nelagodje. Morda zato, ker rušijo naše siceršnje predstave o rastlinah. Carl Linné, veliki švedski naravoslovec iz 18. stoletja, avtor sistema razvrščanja organizmov, ki ga uporabljamo še danes, se nikakor ni mogel sprijazniti z mislijo, da se rastline hranijo z živalmi. Če bi muholovke v resnici jedle žuželke, je dejal, bi bilo to “proti naravnemu redu, kakršnega je ustvaril bog”. Rastline ujamejo žuželke po naključju, je domneval, in če se nesrečni žužek umiri, rastlina zagotovo razpre liste in ga izpusti na prostost.