Smelo zastavljeni načrt

Akvariji po svetu gojijo morske pse ogroženih vrst in jih izpuščajo v morje. To, kar so si izbrali za poslanstvo, ni podobno ničemur, s čimer so se ukvarjali doslej. Morda bodo v svojih prizadevanjih celo uspešni.

Zarodek zebrastega morskega psa, osvetljen od zadaj, se je v vzgajališču za morske pse v Indoneziji zvil v jajcu znotraj zaščitne ovojnice, ki ji pogovorno pravijo tudi “denarnica morske deklice”. Ko se bo izlegel, ga bodo izpustili v naravo, da bo pripomogel h krepitvi ogroženih populacij morskih psov na otočju Raja Ampat.

Danes grozi izumrtje vsaki 11. vrsti morskih rastlin in živali. Njihovo ogroženost ocenjuje Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN). Med njimi so denimo dugongi, nekatera morska ušesa, korale, glavoči, bodike, tuni in nekateri kiti. A le malo živali ljudje pobijajo tako zavzeto in množično kot morske pse in skate. Čeprav so v zadnjih 420 milijonih let preživeli štiri množična izumrtja, danes med vretenčarji le še dvoživke izumirajo hitreje od njih. Po izsledkih raziskav, ki jih vodi Nicholas Dulvy, vodilni strokovnjak za morske pse na Univerzi Simona Fraserja v Britanski Kolumbiji, izumrtje grozi 37 odstotkom vrst morskih psov in skatov.

Glavni vzrok je čezmerni ribolov. Najsi bo zakonit ali nezakonit, povečuje nevarnosti, ki so jim izpostavljene prav vse ogrožene vrste morskih psov in je edini krivec, da sta ogroženi dve tretjini teh vrst. Ljudje vsako leto pojedo na milijone morskih psov. Poleg tega iz njihovih plavuti pripravljajo znamenito juho, povečini v Aziji.

Nesha Ichida, indonezijska morska biologinja, nežno potiska mladiča zebrastega morskega psa skozi vodo v morski ogradi v središču za raziskave in ohranjanje narave na otoku Kri v otočju Raja Ampat. Skupina skrbnikov oziroma “varušk morskih psov” bo med zdravstvenim pregledom dan pred izpustitvijo v naravo žival stehtala in izmerila njeno dolžino.

Jate morskih kraljičkov in steklenih švigačev utripajo in se vrtinčijo okrog gorgonije v morju pri otočju Wayag. Tam živi približno 1600 vrst rib in tri četrt svetovnih vrst trdih koral. Wayag je eno najslikovitejših otočij tega območja.

Otočje Wayag v severnem delu otoške regije Raja Ampat je preplet peščenih plaž, turkiznih lagun in atolov ter strmih, stožčastih apnenčastih otokov. Po teh odročnih vodah je nekdaj plulo vse polno ribiških ladij in skoraj so iztrebile zebraste morske pse. Zavarovano morsko območje, ki ga nadzirajo čuvaji, zdaj ponuja zatočišče morskim psom, skatom, ražam, morskim želvam in drugim morskim bitjem.

Znanstveniki se proti izumiranju pogosto borijo s ponovnim naseljevanjem vrst. Tako so se denimo lotili reševanja orjaških pand na Kitajskem, zlatih tamarink v Braziliji in kondorjev v Kaliforniji. Ponovno naseljevanje živali v morju pa je zapleteno in se ga redko lotimo. Oceani so neizmerni in morskim živalim je težko slediti. Nevarnosti ni lahko obvladovati. “V oceanih je vse teže kot na kopnem,” je dejal morski biolog David Shiffman. Leta 2017 so raziskovalci poskusili ujeti vakite – majhne, redke pliskavke, ki živijo v Kalifornijskem zalivu in so kot stranski ulov umirale v zabodnih mrežah nezakonitih ribičev. Upali so, da bodo živali lahko preselili v zatočišča in jih vnovič naselili v prvotno okolje, ko bo mehiška vlada vzpostavila nadzor nad ribolovom. A znanstveniki so prizadevanje opustili, ko je zaradi stresa poginila prva odrasla vakita, ki so jo ujeli. Kljub temu se med njimi vse bolj uveljavlja prepričanje, da bi bile lahko v ujetništvu vzrejene živali ključne za renaturacijo morja. Leto za tem, ko je poginila vakita, je komisija IUCN pozvala strokovnjake, naj še naprej iščejo rešitve za varno lovljenje delfinov, ker bi se utegnila pokazati potreba po ponovnem naseljevanju drugih vrst, kot so denimo južnoameriški laplatski delfini ali zahodnoafriški atlantski beli delfini.

Vračanje mladih morskih psov v morje ni nekaj popolnoma novega. V akvariju na Malti gojijo in v Sredozemsko morje izpuščajo mladiče morskih psov, izležene iz jajc, odvzetih iz mrtvih morskih psov, ki jih prodajajo na tamkajšnjih ribjih tržnicah. Akvarij na Švedskem skrbi za izpuščanje mladičev morskih mačk v enem od fjordov. A ne glede na njihovo dobronamernost so ta prizadevanja bolj podobna spontanemu početju živalskih vrtov, ki odpirajo kletke in v okolje izpuščajo preštevilne papige, kot usklajenemu izvajanju programov, namenjenih obnovi zdesetkanih populacij. Ta prizadevanja so po obsegu skromna in vanje pogosto sploh niso zajete ogrožene vrste. Navadno tudi zaobidejo najključnejšo težavo: dokler ne bo ustavljen čezmerni ribolov na območjih, kjer izpuščajo morske pse v naravno okolje, si vrste kljub tem prizadevanjem ne bodo opomogle.

Po svetu pobijamo morske pse hitreje, kot bi jih lahko nadomeščali akvariji. Ponovno naseljevanje tudi ni izvedljivo pri vseh vrstah. Številne – denimo beli morski volk – so energetsko prezahtevne za življenje v ujetništvu. Potrebujejo tudi prostor, da lahko razvijejo hitrost, ki omogoča zadosten pretok vode skozi škrge. Nekateri preplavajo tolikšne razdalje, da bi bilo težko vzpostaviti dovolj velika območja s prepovedjo ribolova, da mladiči po izpustitvi ne bi končali v ribiških mrežah. (Znanstveniki upajo, da bi pomagala predlagana mednarodna pogodba o zavarovanju odprtih morij.)
Tudi ponovno naseljevanje utegne spodleteti. Mladi morski psi lahko poginejo zaradi bolezni, lahko jih požrejo večji morski psi ali pa težko pridejo do hrane. Poleg tega je večina morskih psov živorodna, prevoz mladičev pa je zahtevnejši in dražji kot prevoz jajc.

Črnoplavuti grebenski morski psi patruljirajo po morskih traviščih v plitvinah nedaleč od otoka Kri. Ti morski psi so na otočju Raja Ampat danes pogosti, preden so tam vzpostavili mrežo zavarovanih morskih območij, pa so jih le redko videvali. Po mnenju znanstvenikov je zaradi ribolova preživelo premalo zebrastih morskih psov, da bi se lahko uspešno razmnoževali.

Besedilo: CRAIG WELCH
Fotografije: DAVID DOUBILET in JENNIFER HAYES