Slovenski Romi

Polemike o položaju Romov so v zadnjih letih postale ena od tem slovenske politike. Njihovo vsakdanje življenje, o katerem govori ta zgodba, ostaja skrito medijskim žarometom.

Sonce je stalo visoko na nebu. Na cesti med Mursko Soboto in Beltinci je naš avtomobil drobil grudice zemlje, ki je tam ostala za nekim traktorjem. Po njivah je zelenela mlada pšenica in od nekod je zadišalo po gnoju.

Romeo Horvat – Popo, štiriindvajsetletni romski mladenič, pesnik, prevajalec in novinar s Pušče pri Murski Soboti, se je namrdnil. Zaprl je okno. “Romi niste prav navdušeni kmetovalci?” sem ga podrezal. “Ne,” je resno odvrnil. Potem se je zarežal: “Mi smo urbanizirani.”

Popo se rad šali, tudi kadar misli resno. Med Romi so kmetovalci izjema. “Saj veš, Romi nismo nikoli imeli lastne zemlje. Naši predniki so potovali, bili so obrtniki, kovači, brusilci, popravljali so preluknjane lonce. Včasih je kdo pomagal pri kakšnem kmetu, to pa je bilo tudi vse.”

Ljudstvo, ki so ga nekoč imenovali Cigani, od prvega svetovnega romskega kongresa leta 1971 pa se imenuje Romi, že zadnjih dvesto let, odkar si je začelo graditi stalna naselja, živi, kot živi slovensko podeželsko prebivalstvo danes: po vaseh, na kmetih, vendar večinoma brez motike in srpa.