Slovenija iz zraka

O pestrosti in lepotah Slovenije, naravnih in tistih, pri katerih je imel vmes prste človek, ne velja izgubljati besed. Od nekdaj so navdihovale pesnike in pisatelje, z bolj ali manj srečno roko jih popisujejo pisci besedil narodnozabavnih skladb, zadnja desetletja, ko je snemalna tehnologija postala široko dostopna, jih poleg poklicnih snemalcev v naprave lovijo tudi ljubiteljski. Seveda Slovenija že dolgo navdihuje fotografe, številni ji posvečajo veliko časa in čustev. Z razvojem tehnologije so se te možnosti zelo razširile. Pri tem nimamo v mislih le digitalnih fotoaparatov in vse zmogljivejših računalnikov, naprav, ki že kakšni dve desetletji hodijo čvrsto z roko v roki, ampak še druge možnosti. V zadnjih letih so to postali tako imenovani droni, mali brezpilotni letalniki. Fotografom se je z njimi ponudila priložnost pogledati na svet iz ptičje perspektive.

Seveda je možnost za takšen pogled obstajala že dolgo pred tem, a je bila povezana s številnimi omejitvami. Polet z letalom ali helikopterjem je bil vedno vse prej kot poceni, baloni, zmaji in jadralna padala, ki so nekaterim omogočali pogled od zgoraj, pa pogosto tudi niso pomenili kaj več kot senco tega, kar zadnja leta omogočajo letalniki. Tako je bil do nedavnega za navadne fotografe pogled skozi objektiv z vrha hriba še najlaže dostopen približek pogleda ptic. Z letalniki se je to spremenilo.“Najboljše fotografije iz zraka narediš v bližini domačega kraja,” pravi Jure Kravanja, avtor fotografij v tem članku. “Stopiš k oknu in pogledaš, ali so razmere primerne. Takoj vidiš, kakšne so vremenske razmere, razgledaš se, ali so morda kje meglice, ki bi na fotografiji dobro učinkovale, ni treba veliko, da ti postane jasno, kakšna je svetloba, ali je nebo dinamično … Če so razmere obetavne, takoj vzameš fotoaparat in letalnik, sedeš v avto in se odpelješ do kraja, kjer bi rad napravil dobro fotografijo.”

Za posamezen posnetek je takšno napol “stihijsko” lotevanje stvari primerno, niz fotografij, kakršen je predstavljen v tem prispevku, pa je nekaj povsem drugega. Stvar, za katero je nujno dolgotrajno načrtno delo; Kravanja je prve posnetke zanj napravil pred štirimi leti. Seveda pa to še zdaleč ni edina omejitev. Potrebno je, tako kot na vseh drugih področjih, dobro poznavanje fotografije. Poleg tega pa tudi znanje upravljanja letalnika in spoštovanje z njim povezanih tehničnih in zakonskih omejitev. V letih, ko so nad glavami presenečenih ljudi zabrenčali prvi letalniki, je na tem področju vladal nered, pozneje je bila sprejeta zakonodaja, ki ga je začela urejati.Upravljavec letalnika mora biti star vsaj 16 let, letalniki pa se zakonsko uvrščajo v tri kategorije in več podkategorij.

Za lažje od 250 gramov ne potrebujmo ne certifikata ne dovoljenja, a le pod pogojem, da nimajo snemalne naprave ali fotoaparata. Za resno fotografiranje taka naprava zaradi premajhne nosilnosti in nestabilnosti ne pride v poštev, potreben je težji in zmogljivejši letalnik. Zanj pa moramo imeti tudi ustrezne dokumente. “Najprej potrebujete certifikat za operaterja, s čimer pridobite dovoljenje za letenje z brezpilotnim letalnikom nasploh,” pojasnjuje Kravanja, “potreben pa je še izpit za pilota.” Postopek pridobitve enega in drugega poteka po uredbi, ki je skupna za vso Evropsko unijo in še nekatere druge evropske države. Kravanja pravi, da gre za dokaj preprost postopek, ki ga je mogoče opraviti prek spletne strani Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije.

Pri fotografiranju z letalnikom je treba upoštevati zakonska določila, ki opredeljujejo pogoje letenja, in zakonodajo, s katero so omejeni posegi v zaseb-nost ljudi. Zato se z letalnikom ne smete spustiti na manj kot deset metrov višine in ne dvigniti na več kot 120 metrov od tal, prepovedano je letenje v bližini letališč, vojašnic, bolnišnic in zaporov, nad naselji, nad skupinami ljudi, prav tako na območju Triglavskega narodnega parka … Oziroma je za nekatere izjeme mogoče pod določenimi pogoji pridobiti dovoljenje, za letenje med hišami pa je potrebno tudi soglasje njihovih stanovalcev. Zakonodaja se zdi za fotografa zelo omejujoča, a sogovornik pravi, da taka ni brez razloga in da jo je treba spoštovati. “Kljub tem omejitvam lahko napraviš dobre fotografije, potrebuješ pa nekaj znanja, iznajdljivosti in izkušenj.

Z zumom lahko na primer na nenaseljenem ruralnem območju napraviš posnetke stavb, ne da bi se jim približal bolj, kot je dovoljeno. Tako sem na primer fotogra-firal Blejski grad, pa tudi nekatere druge objekte.”Pravi, da je imel v času, ko se je šele učil upravlja-nja letalnika, nekaj nezgod. “Preden sem dobil pravi občutek, je bilo vse skupaj kar nerodno, prvič sem pristal na drevesu. Nekoč sem zaradi vetra med pristajanjem razbil objektiv … Danes so letalniki, predvsem tisti naprednejši in zato dražji – ta, ki ga uporabljam, stane približno 3000 evrov – zaradi več tipal veliko stabilnejši in var-nejši, kot so bili nekdaj. Brez posebnih težav na primer lahko letiš v vetru s sunki do 60 kilometrov na uro. Pri čemer moraš leteti najprej proti vetru, na izhodišče pa se vračaš z njim. Zato je treba spremljati vetrovne razmere.”