Skrivnostno pokopališče v Sahari

Trije človeški skeleti so ležali na boku, kot da bi bili v sipkem rjavem pesku utonili v sen, iz katerega se niso več prebudili. Bilo je tik pred mrakom enega zadnjih dni odprave na območje, imenovano Gobero, ki leži v nigrski puščavi Ténéré. V tej puščavi, ki ji včasih pravijo tudi puščava v puščavi, tako rekoč nikoli ne dežuje. Zanjo so značilna velikanska peščena morja, imenovana ergi. Temperatura v njej pogosto preseže 50° C, zaslepljujoči peščeni viharji začnejo divjati brez opozorila, nigrske oblasti pa zahtevajo, da obiskovalce spremlja četa vojakov, da bi jih varovala pred razbojniki. A v tej pusti krajini se skriva tudi eno najnenavadnejših arheoloških najdišč na svetu, pokopališče, staro skoraj 10.000 let.

Zjutraj tistega dne je študentka Hannah Moots z manjšo leseno konico in čopičem začela izkopavati lobanjo, katere teme se je komajda dvigovalo nad površino tal. Dela se je lotila skrbno. Najprej je razkrila očesne votline in čeljust ter nadaljevala po vratu, da je prišla do ramena. Nato je šla po roki navzdol vse do prgišča prstnih kosti. A tam se je ustavila.

Preveč prstnih kosti je bilo za eno samo telo. Na pomoč ji je priskočil vodja odprave Paul Sereno in kmalu sta odkrila še več kosti, pravzaprav veliko več.

Potek del si je prišel ogledat nigrski arheolog Oumarou Idé, ki je delal v bližini. Na sipino so ves popoldan prihajali tudi drugi člani skupine. Kožo so imeli ožgano od sonca, oblačila pa zamazana s sledmi posušenih potnih srag. Radovednost je na sipino prignala celo nekaj vojakov, ki so v naročju pestovali puške. Ko se je svetloba nekoliko zmehčala, puščavski zrak pa za spoznanje ohladil, se je končno prikazala naravnost osupljiva slika.
Medenica enega od skeletov je kazala, da gre za žensko. Nasproti nje sta ležala otroka. Po zobeh sodeč sta bila stara približno pet in sedem let. Petletnik se je oklepal drugega otroka. Drobno ročico je imel ovito okoli sedemletnikovega vratu. Ženska je imela desnico zvito pod glavo drugega otroka, iztegnjeno levico pa je imela s peščico med seboj pomešanih prstnih kosti prepleteno z levo dlanjo petletnega otroka.
“Za roke se držijo,” je zamrmral nekdo.

Ob prizoru so se postavila številna vprašanja:
So bili to mati in njena otroka? Kdo jih je pokopal v tem nežnem objemu? In kako so umrli? Da bi jih lahko tako razporedili, bi morali vsi trije umreti skorajda sočasno, v položaj pa bi jih morali namestiti prej, preden bi pri njih nastopila mrliška okorelost. Je šlo za nenadno tragedijo ali za neke vrste obredno žrtvovanje? Vzroka smrti ni bilo mogoče določiti, saj so zobje in kosti pričali o trdnem zdravju, znakov poškodb pa ni bilo. A brez mehkih tkiv, ki bi jih bilo mogoče pregledati, je bilo nemogoče reči, kako bi lahko trije na videz zdravi ljudje umrli sočasno.
“Nemara,” je rekel Sereno, “so utonili.”

Predstava o treh ljudeh, ki utonejo v Sahari, se zdi nesmiselna, dokler si pred oči ne prikličemo podatka, da Sahara v preteklosti ni bila vedno puščava. Pravzaprav se iz puščave v bujno savano spremeni približno vsakih 21.000 let. Zaradi nepravilnosti v planetarni mehaniki Zemlje je namreč Zemljina os včasih bolj nagnjena in včasih manj, zato se spreminja količina sevanja, usmerjenega na severno poloblo.

Posledica tega je, da se pas sezonskih padavin v Afriki v nekaterih obdobjih pomakne nekoliko bolj proti severu. Zaradi cikličnega premikanja pasu sezonskih padavin je v milijonih let Sahara doživela že več obdobij večje namočenosti. Zadnje se je začelo ob koncu zadnje ledene dobe, torej pred približno 12.000 leti, končalo pa se je pred približno 4500 leti.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.