Skrivnosti Severnega morja

Ko so se z dna Severnega morja začela prikazovati znamenja izginulega sveta, ni hotel tega nihče verjeti.
     Prvi dokazi so prišli na površje pred poldrugim stoletjem, ko so ribiči ob nizozemski obali začeli na veliko uporabljati vlečno mrežo, obteženo z gredjo. Tako mrežo so vlekli po dnu in jo izvlekli, polno morskih listov, morskih plošč in drugih rib z dna morja. Tu in tam je iz nje padel tudi orjaški okel in zaropotal po palubi ali pa ostanki tura, dlakavega nosoroga in drugih izumrlih živali. Ti namigi, da ni bilo vselej tako, kot je zdaj, so ribiče begali. Tisto, česar si niso znali razložiti, so pometali nazaj v valove. Več rodov pozneje jih je iznajdljivi ljubiteljski paleontolog Dick Mol prepričal, da so mu prinašali kosti in si zapisovali koordinate, kjer so jih bili našli. Leta 1985 mu je neki kapitan prinesel čudovito ohranjeno človeško čeljustnico, v kateri so še vedno tičali obrabljeni kočniki. S prijateljem Janom Glimmerveenom, prav tako ljubiteljskim arheologom, sta jo radiokarbonsko datirala. Izkazalo se je, da je stara 9500 let. To jepomenilo, da je tisti človek živel v mezolitiku, ta pa se je na severu Evrope začel ob koncu zadnje ledene dobe, pred približno 12.000 leti, in je trajal do začetka kmetijstva 6000 let pozneje. “Meniva, da je iz pokopa,” pravi Glimmerveen. “Iz groba, ki je ostal nedotaknjen, odkar so ta svet pred približno 8000 leti pogoltnili valovi.”