Skrivnost tveganja

John Wesley Powell, mož, ki je vodil znameniti poskus, da bi prepluli Veliki kanjon po vsej dolžini, na pogled ni bil ravno postaven pustolovec iz ameriške zlate dobe raziskovanj. V višino je meril vsega 168 centimetrov, imel je štrleče ščetinaste lase in razmršeno, od tobaka pomazano brado, ki mu je padala na prsi.

Desni rokav suknjiča mu je prazno visel kot posledica strelne rane iz bitke pri Shilohu med ameriško državljansko vojno. Kljub temu je po vojni raziskal in premeril velike dele Skalnega gorovja, živel med sovražnimi skupinami Indijancev, splavaril po reki Kolorado in Zeleni reki ter raziskoval še nekartirane blodnjake enega največjih kanjonskih sistemov na svetu. Tujec bi se upravičeno vprašal, kaj je vodilo tega drobnega enorokega univerzitetnega profesorja, da se je podal na nekatere najbolj tvegane raziskovalne odprave tistega časa.

Pravzaprav bi se lahko isto vprašali tudi za slehernega od 32 mož, ki so se mu 13. Januarja 1888 pridružili v klubu Cosmos v Washingtonu. Tako kot on so se podajali na nevarna potovanja v neznano divjino. Med njimi so bili veterani iz državljanske vojne in spopadov z Indijanci, pa mornariški častniki, alpinisti, meteorologi, inženirji, naravoslovci, kartografi, etnologi in novinar, ki je prečkal Sibirijo. To so bili možje, ki so doživeli brodolom na Arktiki, preživeli silovita neurja na morju, ušli pred napadiživali in izpod plazov, izkusili skrajno lakoto in zmogli duhomorno samoto na  potovanjih po odročnih pokrajinah.