Skrivnost na gori

Pred skoraj stoletjem sta Sandy Irvine in njegov soplezalec George Mallory izginila na grebenu malo pod vrhom Mount Everesta. Jima je uspelo doseči vrh 29 let prej, preden sta Edmund Hillary in Tenzing Norgay obveljala za prva, ki sta se povzpela na najvišjo goro sveta? Pisec članka se je s skupino soplezalcev odpravil po Irvinovih stopinjah, da bi našel njegovo truplo – in fotoaparat, ki bi omogočil na novo napisati zgodbo o tej gori.

“NE DELAJ TEGA,” je dejal. “Preutrujen si. Ni vredno. ”Jamie McGuinness, naš vodnik in vodja odpra­ve, me je strmo gledal z udrtimi, vnetimi očmi. Snel si je kisikovo masko in sončna očala. Brado mu je preraščalo nekajdnevno sivo strnišče. Bil je mrliško bled. Sedela sva na kupu kamenja 8440 metrov viso­ko na Severovzhodnem grebenu Mount Everesta – na kitajski strani, proč od gneče v Nepalu. Sto metrov pod nama je bila točka, ki jo je označil GPS, kjer bi morda lahko razvozlal eno največjih alpinističnih skrivnosti. Izsledki najnovejših raziskav so nakazovali, da je na tistem mestu morda padel in obležal legendarni britanski raz­iskovalec Andrew “Sandy” Irvine. Je bilo njegovo truplo še tam?

Pred skoraj 100 leti sta med plezanjem po tem grebenu Irvine in soplezalec George Mallory iz­ginila. Od takrat se svet sprašuje, ali je tistega dne – 29 let, preden so Edmunda Hillaryja in Tenzinga Norgaya razglasili za prva človeka, ki sta stala na vrhu Mount Everesta – enemu ali obema uspelo stopiti na vrh. Irvine naj bi bil imel pri sebi Kodakov žepni fotoaparat Vest Pocket. Če bi ga našli in bi bili v njem še ohranjeni posnetki z vrha, bi morali zgodovino osvajanja najvišje gore sveta napisati na novo.

Ogledoval sem si teren okrog sebe. Vrsta nizkih strmih sten je bila stisnjena med s snegom in gruščem prekrite police na območju iz rumen­kastorjavih kamnin, znanem kot Rumeni pas. Štiri tisoč metrov pod nama se je suho Tibetansko višavje lesketalo kakor privid. V zadnjih 48 urah sem komaj kaj spal. Zaradi velike nadmorske višine sem bil šibak in bilo mi je slabo.

Odkar sva se pred tremi dnevi odpravila iz tabora na višini 6400 metrov, mi je uspelo mukoma zaužiti nekaj grižljajev z zamrzovanjem sušenega karija, prgišče indijskih oreščkov in en sam grižljaj energijske ploščice na vrhu Everesta – a še to sem pozneje izbruhal. Bil sem tako zelo utrujen, da so me po kisiku hlepeči možgani mo­ledovali, naj ležem in zaprem oči. A nekje globoko v podzavesti sem se zavedal, da se – če to storim – morda ne bom nikoli več prebudil.

Navzdol se je pritrkljalo nekaj kamenčkov. Ozrl sem se kvišku in zagledal fotografa Renana Oztur­ka, kako se po grebenu spušča proti nama. Roko je imel ovito okrog tanke vijoličaste plezalne vrvi, ki je kot popkovina vodila proti vrhu, kjer smo stali pred nekaj urami. Pridrsel je do mene in se sesedel.Obrnil sem se proti njemu. “Kaj meniš?” Ni takoj odgovoril, prsi so mu sunkovito plale. Končno je prišel do sape in skozi kisikovo mas­ko sem zaslišal njegov pridušeni glas. “Moral bi poskusiti.”

• 

• 

Pokimal sem, se odpel z vrvi in naredil prve obotavljive korake navzdol po polici, posejani s kamenjem. Takoj ko sem se začel oddaljevati od vrvi, je šerpa Lhakpa za­kričal: “Ne, ne, ne!”Pomahal sem mu. “Samo nekaj moram preveriti. Ne grem daleč. ”Vendar me je rotil, naj se ustavim. “Zelo nevarno, zelo nevarno!”Je dolgoletni alpinist in vodnik, ki se je večkrat povzpel na Everest, zato je vedel, da za padec 2000 metrov globoko na ledenik Rongbuk zadostuje en sam zdrs na nesprijetem grušču. Globoko v sebi sem z njim soglašal in želel odnehati.

Po desetletjih alpinističnih vzponov po vsem svetu, med drugim tudi v vlogi vodnika, sem si obljubil, da ne bom nikoli prestopil meje, ko bo objektiv­no tveganje preveliko. Navsezadnje me je doma čakala družina, ki jo imam nadvse rad. A v tistem hipu se za McGuinessa, Lhakpo in obljubo, ki sem si jo dal, nisem zmenil. Privlačni sili skrivnosti Irvinovega izginotja se preprosto nisem mogel upreti.

• 

• 

A želja, da bi našel Irvina, me je obsedla šele pred dvema letoma, potem ko sem poslušal predava­nje prijatelja Thoma Pollarda, ve­terana Everesta, ki živi le nekaj kilometrov od mene v gorovju White Mountains v severnem New Hampshiru. Nekaj dni po predavanju me je poklical.“Saj ne misliš, da bi ga res lahko našel, kaj?” sem ga vprašal. Zahahljal se je. “Kaj pa, če imam ključni poda­tek, ki ga nima nihče drug?” “Kaj, na primer?” sem ga izzval. Za nekaj sekund je premolknil. “Na primer točno lokacijo trupla.” Pollard je bil snemalec v raziskovalni odpravi leta 1999, ki je iskala Malloryja in Irvina. Ameriški alpinist Conrad Anker je takrat v tem delu severne stene Everesta, kamor se podajo le redki alpinisti, našel posmrtne ostanke Georgea Malloryja. Truplo je bilo z obrazom navzdol vtisnjeno v grušč, kakor bi ga bil kdo položil v moker beton.

Hrbet je bil v celoti razkrit, koža pa je bila po­vsem ohranjena. Bila je tako čista in bela, da je bil videti kot marmorni kip. Pretrgana vrv, ki jo je imel zavezano okrog pasu, je na trupu pustila odrgnine. To je nakazovalo, da je Mallory najbrž doživel hud padec, pri katerem ga je vrv zadržala. Najbolj pa me je presunil način, kako je bila leva noga prekrižana čez desno, ki je bila zlomljena nad robom čevlja, kakor da je hotel zavarovati poškodovano okončino. Karkoli že se je zgodilo, videti je bilo, da je bil na mestu, kjer je za vedno obležal, zagotovo živ vsaj še kratek čas. Anker in kolegi raziskovalci so sprva domnevali, da gre za truplo Sandyja Irvina, ker je bilo najdeno tako rekoč naravnost pod mestom, kjer so na gre­benu skoraj desetletje zatem, ko sta z Malloryjem izginila, našli Irvinov cepin. Je bil Mallory nave­zan na Irvina, ko je padel? Če je bil, kako se je vrv pretrgala in zakaj Irvina niso našli nikjer v bližini?