Skrivna moč kaktusov

Raziskovalci v kaktusih vidijo rastline, zaradi katerih na preživetje zdaj gledajo s čisto novega zornega kota. Prihajajo do presenetljivih spoznanj, ki bi bila lahko, če bi jih pravilno izkoristili, uporabna tudi v svetu daleč od krajev, kjer domujejo te rastline.

Družina Cactaceae, ki se je razvila pred 35 milijoni let na ameriški celini, sodi med najbolj raznolike in nenavadne skupine rastlin na planetu. Njeni predstavniki se lahko razvejijo v mogočna drevesa, se dvigajo v obliki 18 metrov visokih stebrov, zrastejo v debele balone ali so drobni kakor kovanec za cent. Nekateri so “živi kamni” in so se sposobni zadovoljiti z zemljo, v kateri bi se vsaka druga rastlina posušila; drugim zraste kosmat bel plašč, ki jih varuje pred neprijaznimi razmerami visoko v mrzlih Andih.

Nobena od teh oblik ne bi obstajala brez ključne prilagoditve v njihovem razvoju: kaktusi in druge sočnice so vzpostavili edinstven način fotosinteze. Vsakič, ko rastlina odpre reže, da vsrka ogljikov dioksid, potreben za pretvorbo v energijo, izgubi nekaj vode. Če se to podnevi pogosto dogaja, zaloge vode zaradi visoke temperature hitro izhlapevajo. Puščavske rastline to preprečijo tako, da ne odpirajo rež, dokler sonce ne zaide. Nato vsrkavajo atmosferski plin in ga pretvarjajo v jabolčno kislino, to pa shranijo v velikih vakuolah znotraj celic, da se uporabi naslednji dan. Proces imenujemo kisla presnova tolstičevk ali CAM (angl. Crassulacean Acid Metabolism).

John Cushman, profesor biokemije in molekularne biologije na Nevadski univerzi v Renu, razmišlja o možnosti, da bi to gensko lastnost razvili pri drugih rastlinah. V kmetijstvu bi s tem pridobili gospodarnejše poljščine, ki bi v sušnih razmerah izgubljale manj vode. Do tega prelomnega dosežka bodo morda pretekla še leta ali celo desetletja, toda raziskovalci so kljub temu našli način, kako pomagati rastlinam, da postanejo vsaj malo bolj podobne kaktusom.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.