Situla z Vač

Kaj nam podobe na njej povejo o železnodobni družbi v naših krajih?
Kako si razlagamo pripoved, ki jo razberemo iz njih?

Situla z Vač pri Litiji zavzema med izdelki situlske umetnosti posebno mesto zaradi zelo dobre ohranjenosti in zaradi številnih imenitnih prizorov. Mojster jo je izdelal v tukajšnjem okolju, saj so nekatere posebnosti pri pokrivalih in oblekah značilne le za situlske upodobitve na Dolenjskem in v Zasavju. Prizori v treh pasovih – frizih – so na situlah organizirani podobno. Motivi in njihovo zaporedje niso naključni, temveč upoštevajo stroga pravila uprizarjanja, povezana s sporočilom, ki so ga situle nosile.

Kako si torej lahko razlagamo pripoved na situli, kako je z zgodbo njenih podob in kakšen je njihov pomen? Situlsko pripoved velja brati kot zbir v kompozicijo sestavljenih motivov. Vsak motiv je v skladu s splošnimi pravili situlskega upodabljanja, saj take motive najdemo upodobljene od Bologne in Benečije do Tirolske in Dolenjske. Hkrati so ti motivi metafore – vsak med njimi simbolizira neki dogodek oziroma dejanje. Arheologi menimo, da te podobe in njihovo zaporedje nosijo v sebi pripoved, ki odslikava idealizirano osebno zgodbo lastnika situle.

Prizori na situli z Vač so kot celota organizirani simetrično. Figure na zgornjem frizu so usmerjene proti levi, na osrednjem frizu si v različnih prizorih stojijo nasproti, na spodnjem pa so usmerjene proti desni. Na zgornjem frizu je prikazan slovesen sprevod s konjevodcema, konjenikoma in vozovoma, ki jim sledi še en konjenik. Nad konjema na začetku sprevoda sta upodobljeni ptici ujedi ali morda krokarja, ki na podlagi podobnih situlskih prizorov nakazujeta žrtvovanje konjev. To potrjuje tudi sekira, ki jo ima na rami drugi konjevodec. Žrtvovanje konjev je bilo v železnodobni družbi povezano s pogrebnimi obredji. V grobovih halštatskih veljakov v Zasavju in na Dolenjskem so pogosto odkrili ostanke konjskih okostij.

V teh grobovih se kot standardni pridatek pojav­lja orožje, a je na situli z Vač upodobljeno le izje­moma. Konjeniki niso oboroženi. Med predmeti, ki jih najdemo v grobovih halštatskih veljakov, je prepoznavna le konjska brzda. Prav tako možje na situli ne nosijo čelad, sicer običajnih pridatkov v grobovih veljakov, temveč ploska pokrivala, baret­ke, ki so znamenje njihovega visokega položaja. Sledita konjenika, nad katerima sta upodobljena rastlinska motiva. Ta izkazujeta simboliko, na­sprotno prejšnjima pticama ujedama. Navadno jo povezujemo z rastjo, plodnostjo in življenje podeljujočo močjo.

Simetrijo prepoznamo tudi na vsakem od frizov situle. Na zgornjem se razvrstijo po dva konje­vodca s konjema, konjenika in vprežna vozova, vsi ti pari upodobljenih mož pa izmenično nosijo neokrašeno in okrašeno obleko. Izmenična kom­pozicija mož z neokrašeno in okrašeno obleko se nadaljuje na osrednjem frizu. Le en sam konjenik na koncu sprevoda zaključuje zgornji friz in tako blaži strogo parno simetrijo. Tudi v spodnjih frizih je simetrija figur omiljena z ovnom na zaključku osrednjega in zverjo na koncu spodnjega friza.

Prvi od vprežnih vozov s stoječima voznikom in sopotnikom ima visoko stranico, po kateri ga lahko primerjamo z etruščanskimi in grškimi bojnimi vozovi. Podobni vozovi so upodobljeni na situlskih prizorih s konjskimi dirkami. Drugi voz s sedečima voznikom in sopotnikom (str. 117, na sredini) se po obliki navezuje na vozove, odkrite v bogatih knežjih grobovih severno od Alp. Z umetelno izdelanimi stranicami so bili ti bolj kot praktični uporabi namenjeni slovesnim procesijam. Z izjemnim koničastim pokrivalom, t. i. frigijsko kapo, se še posebej odlikuje sopotnik na drugem vozu, očitno vrhovni poglavar.