Sinaj, oaza miru

V obalni vasici Taba je bilo na pogled vse mirno. Tisti večer je, tako kot vsak drug,
sonce zdrknilo za sinajske gore. V hotelu Hilton so gostje zamenjali kopalke za večerne obleke in športne suknjiče. V oktobrskih nočeh je puščavski veter hladen, zato je uprava hotela do jutra izpraznila bazen z morsko vodo.

To letovišče ob Rdečem morju je bilo miniaturni model sinajskih sanj – sanj o Bližnjem vzhodu, kjer so stari sovražniki zamenjali terorizem za turizem in končali vojno za ozemlja. Hotel so upravljali Britanci, osebje je bilo egipčansko, gostje pa Evropejci in Rusi – ter številni Izraelci. Zunaj so druga ob drugi plapolale egiptovske in izraelske zastave. Res je mesec dni prej izraelska vlada svarila pred bližnjim terorističnim napadom, a taka svarila so vedno bila in prešla. Tu so obiskovalci lahko pozabili, da sta si dolgoletna sovražnika, Egipt in Izrael, v vojnah leta 1956, 1967 in 1973 nekajkrat izmenjala lastništvo nad polotokom; leta 1979 sta državi podpisali mirovni sporazum in Izrael je nadzor prepustil Egiptu. Dogovor po 30 letih še drži.

Sinaj je bil vselej kraj številnih nasprotij in protislovij – trda, a neverjetno lepa pokrajina razprtij in sloge. Kljub velikemu geopolitičnemu pomenu, ki ga ima ta polotok, med prebivalstvom, denimo, prevladuje skupina, ki ji sploh ni mar za nacionalno identiteto: beduini. Med spopadi v drugi polovici 20. stoletja so se ti beduinski rodovi tako zelo zlili s pokrajino, da se zdijo skoraj naravna značilnost, kot peščene sipine, po katerih korakajo zavojevalci.