Senčna ločnica

V sončnem Los Angelesu so zaradi pomanjkanja dreves v revnejših četrtih številni prebivalci na milost in nemilost izpostavljeni vse hujši vročini. To je dediščina urbanističnega načrtovanja – in mestne zgodovine rasističnih politik.

Miguel Vargas se živo spominja, kdaj se je prvič zavedel, kako pomembna je senca. Ko je bil še osnovnošolec, je nekega dne tekal sem ter tja po s plevelom poraslem nogometnem igrišču v Huntington Parku, manjšem mestu nekoliko južno od središča Los Angelesa, skozi katero so speljani železniška proga in visokonapetostni daljnovodi. Pod žgočim soncem je tekal tako dolgo, da se je pregrel.Vid se mu je zameglil. Srce mu je divje razbijalo. Ves omotičen se je opotekel proti visokemu rdečemu boru blizu jugozahodnega kota igrišča – največjemu in tako rekoč edinemu drevesu v okolici.V zavetju njegove krošnje je Vargasova omotica polagoma minila. Srčni utrip se mu je umiril. Opomogel si je, oživljen v globoki, hladni senci.

Pozneje, ko se je že preživljal s sajenjem dreves, je spoznal, da imajo drugod v Los Angelesu, predvsem v bogatih, povečini belskih četrtih, obilje tega preprostega blagoslova. V četrtih s pretežno črnskim oziroma nebelskih prebivalstvom, kakršen je denimo Huntington Park, kjer je 97 odstotkov prebivalcev latinskoameriškega rodu, pa je senca prava redkost.Los Angeles ni Phoenix ali Dallas, ima zmerno podnebje. Kljub temu ga včasih zajame smrtonosna vročina, le da se v njem, drugače kot v drugih ameriških mestih, to lahko zgodi kadarkoli v letu. Zaradi podnebnih sprememb postaja ta težava vse hujša. Čas je že, da “izklopimo sonce”, pravi Christopher Hawthorne, glavni losangeleški urbanist. Mesto se mora domisliti načinov, kako v svoje tkivo vgraditi senco, da bo ljudi hladila in morda komu celo rešila življenje, pojasnjuje.

Ko je nastajal sodobni Los Angeles, so vso pozornost posvečali soncu, o senci ni razmišljal nihče. Proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja so v južni Kaliforniji promotorji vabili priseljence z vzhoda ZDA s slavospevi o “deželi, kjer skoraj vedno sije sonce”. Mikavnost izjemne svetlobe Los Angelesa se ni zmanjšala vse do danes – prikazujejo jo hollywoodski filmi in slavijo domači umetniki, kot je Robert Irwin. “Marsikdaj je svet skorajda brez senc,” je Irwin povedal za New Yorker leta 1998. “Jarka svetloba – resnično veliko, veliko svetlobe – in nobenih senc.”“Sonce,” pravi Hawthorne, “je postalo ena od bistvenih dobrin.”Urbanizem v Los Angelesu daje prednost osončenosti. Mestni predpisi pogosto določajo, kam in kako daleč lahko stavba meče senco, da ne bi preveč zasenčila dvorišč, parkov ali verand. Notranjost nekaterih stavb, ki so jih sprojektirali arhitekti, je v celoti obsijana s soncem, celotni kompleksi so zasnovani tako, da sonce osvetli vsak njihov kotiček. Po energetski krizi v 70. letih minulega stoletja je mesto dobilo nov razlog, da je povsod omogočilo dostop soncu; danes ima Los Angeles boljše možnosti za izkoriščanje sončne energije kot katerokoli drugo ameriško mesto.

A v dobi podnebnih sprememb losangeleško sonce ne velja več za nekaj izključno pozitivnega. Brez resnejših mednarodnih prizadevanj za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida bo temperatura zraka v tem mestu sredi stoletja 22 dni na leto presegala 35 stopinj Celzija, to pomeni, da se bo glede na današnje razmere število takšnih dni več kot potrojilo. Zaradi vročine se v Los Angelesu že povečuje nevarnost smrti, čeprav je težko dokazati, da umiranje povzroča prav vročina. Med kratkotrajnimi vročinskimi valovi je smrti zaradi vseh vzrokov za osem odstotkov več kot sicer. Po štirih ali petih dneh se to število povzpne na 25 odstotkov – in do 48 odstotkov med temnopoltim in latinskoameriškim prebivalstvom.“Če želite ljudem nekoliko olajšati bivanje v mestu, imate na voljo res preprosto rešitev: zagotovite jim več sence,” pravi V. Kelly Turner, urbanistka s Kalifornijske univerze v Los Angelesu (UCLA).

Ob vročih dnevih vam je veliko bolj vroče na soncu kot v senci, čeprav je temperatura zraka ista. Z meritvami temperature zraka ugotavljajo, kako hitro se gibljejo molekule zraka in nas grejejo, ko se zaletavajo v nas – vendar se telo segreva tudi zaradi Sončevega sevanja. Na soncu se nam zdi, da je do 11 stopinj topleje kot v bližnji senci.Enako velja za stavbe, pločnike in druge površine. Z izpostavljenostjo neposrednemu Sončevemu sevanju prejmejo telesa več energije in zato več toplote. Zlasti dober absorbent je asfalt, ki podobno kot beton prejeto toploto oddaja v zrak še ure po sončnem zahodu in tako prispeva k učinku mestnega toplotnega otoka. Hkrati lahko drevo na pravem mestu stavbo tako ohlaja, da je za 10 stopinj hladnejša, kot če bi bila povsem izpostavljena soncu. Senca ima blagodejen hladilni učinek – in v mestu, ki se pregreva, ljudje to opažajo.

Ko so španski osvajalci prispeli na območje današnje losangeleške kotline, so naleteli na pokrajino, ki so jo skrbno obdelovali Tongvi in drugi staroselci. To je bil pester ekološki mozaik s številnimi senčnatimi zaplatami. Gozdovi hrasta in drugih dreves so poraščali rečne bregove in vzpeti svet, kjer je danes Vzhodni Los Angeles, ter zagotavljali senco in obilje hranljivega želoda. Španci so številne hraste posekali za hlodovino in druge gozdnate površine izkrčili za potrebe živinoreje. Namesto dreves so senco po novem dajale stavbe: ulice so potekale približno pod kotom 45 stopinj glede na smer sever–jug, da bi bili njihovi osončenost in osenčenost čim večji. Arkadna stebrišča so obrobljala misijone in stanovanjske hiše.

Naseljenci z vzhoda ZDA so senčnato pokrajino vnovič predrugačili v 19. stoletju, ko so zasadili nove poljščine in uredili nasade agrumov. V 20. stoletju so z rabo vode, napeljane iz virov onkraj losangeleške kotline, sčasoma ustvarili “urbani gozd”, pravi Travis Longcore, okoljski znanstvenik z UCLA. Zlasti po 2. svetovni vojni je prikupna enodružinska hiša z avtomobilom na dovozu in košatim drevesom na trati spredaj postala utelešenje ameriškega sna – in simbol naglo rastočega prebivalstva Los Angelesa. Gostota dreves se je od 20. let prejšnjega stoletja do začetka 21. stoletja, ko je v mestu raslo precej več kot 10 milijonov dreves, povečala za 150 odstotkov. Vendar urbani gozdovi rastejo tam, kjer je denar, ta pa ni enakomerno razporejen po mestu. Večina sence v Los Angelesu je padala na zasebna zemljišča v predelih, kot so Los Feliz, Hollywood in Brentwood, kjer so si ljudje lahko privoščili drevesa in vzdrževanje teh, saj to pogosto ni poceni.

Danes skoraj 20 odstotkov dreves v mestu raste v zgolj petih popisnih okoliših, kjer živi komaj odstotek prebivalstva.Nasprotno pa drevesa niso tako zavzeto poganjala v revnejših mestnih predelih z večinoma nebelskim prebivalstvom. Conacija mest, na rasi in prihodkih prebivalcev temelječa kategorizacija mestnih območij iz prve polovice 20. stoletja, je številne nebelce prikrajšala za hipotekarna posojila, s katerimi bi lahko uresničili ameriški sen, s tem pa so se močno zmanjšale naložbe v javne dobrine, med katere sodijo tudi drevesa. Drevesa, ki so bila posajena na javnih površinah v takšnih četrtih, je nezadostno financirana gozdarska služba pogosto zanemarjala, zato so se morali stanovalci kar sami spoprijemati z odlomljenimi vejami, grbinastimi pločniki in venečim rastlinjem. Da bi mesto naredilo več prostora za avtomobile, je odstranilo drevesa vzdolž ulic in zožilo pločnike. Drevesa so podrli ali obrezali tudi zato, da bi omogočili nadzor ulic z losangeleškimi policijskimi helikopterji.

Razlike kar bodejo v oči: v nekaterih najrevnejših mestnih četrtih, denimo v Huntington Parku, drevesa zasenčujejo precej manj kot 10 odstotkov površin; v bogatejših četrtih, kot je na primer Los Feliz, se krošnje razprostirajo nad skoraj 40 odstotki površin. To neposredno vpliva na raven javnega zdravja. Nekdaj rdeče obarvane četrti so v povprečju za 4,2º C toplejše od najbogatejših.“Na območjih, ki so bila na zemljevidih obarvana rdeče, preprosto ne vidiš zelenja,” pravi Vivek Shandas, urbani ekolog z Državne univerze v Portlandu, ki svetuje Los Angelesu pri pravičnem sajenju dreves.