Sanje o vodi

V Andih ima nevarnost, ki preži na ljudi zaradi taljenja ledenikov, obliko strupenih snovi. Kamnine, ki jih je tisočletja prekrival led, so zdaj izpostavljene zraku in ledeniška voda, ki se tali iz njih, prinaša v reke strupene minerale s težkimi kovinami. Te reke tečejo z gora mimo neštetih naselij ter onesnažujejo, zastrupljajo in rjavkasto obarvajo vse življenje, ki ga dosežejo. To je mikroskopska študija primera – prikazuje značilne težave, s katerimi se spoprijemajo majhne skupnosti v perujskih Andih – vendar opozarja tudi na katastrofalno težavo po vsem svetu. Na podlagi starodavne rešitve, ki so jo uporabile te skupnosti, pa je mogoče pripraviti načrt za ukrepanje, uporaben kjerkoli na svetu.

Da si boste laže predstavljali razsežnost te težave, pomislite na grenlandski ledeni pokrov. Sodeč po raziskavi ameriške vesoljske agencije Nasa, se je med letoma 1985 in 2022 stalilo približno 1140 milijard ton ledu. In to je en sam ledeni pokrov. Podatki iz perujskih Andov so prav tako skrb zbujajoči. Od leta 2000 do 2016 se je površina, ki jo pokrivajo ledeniki v Peruju, zmanjšala za skoraj 30 odstotkov; številni manjši ledeniki so popolnoma izginili. To hitro umikanje pomembno učinkuje na vodne vire, saj so ledeniki ključni za preskrbo z vodo v sušnem obdobju. Zlasti ledeniški pokrov Quelccaya, največji tropski ledeniški pokrov na svetu, se umakne za približno 14 metrov na leto. Projekcije kažejo, da bi lahko v prihodnjih dveh desetletjih izginila polovica perujskih ledenikov, to pa bi pomembno vplivalo na krajevne ekosisteme in skupnosti. Ti so namreč tesno povezani. Skupnosti so odvisne od vode, ki zelo počasi odteka z ledenikov, da napoji njihove posevke, njim pa teši žejo od maja do septembra, ko je padavin malo. To so skupnosti, kot je Miraflores, kjer je prizadevanja za ograditev dragocenega mokrišča, ki zadržuje vodo kot naravni zbiralnik, vodil kmetovalec in navdušen tubist Plinio Gerardo Reyes Raymondi. Jazbec ga je fotografiral na praznik vode pred čiščenjem kanala Patuisinca, ki ga je vaški starešina opisal kot “vir življenja za našo vas”.

Predstavljajte si, kakšen pogled na strme, s travo porasle gore, gorovje Cordillera Blanca v perujskih Andih, se ponuja kondorju. Spodaj je vas Canrey Chico, ki leži na zavarovanem območju Nor Yauyos-Cochas. Dolina je kot živa goba, mokrišče, ki vpija počasi, a stalno pritekajoče ledeniške vode, izjemno pomemben vir življenja na območju s šestmesečnim sušnim obdobjem. Vendar ni vse, kot bi moralo biti. Šestdeset odstotkov ledenika Quipala – edinega zanesljivega vira sladke vode za tamkajšnje prebivalce – je izginilo.

Vode je tam vedno primanjkovalo, in če se ozremo več kot 600 let v preteklost, najdemo dokaze o tej težavi – in rešitvi, ki so se je domislili ljudje. Jaujosi, predinkovski prebivalci tega območja, so zgradili mrežo kanalov in zbiralnikov, da so zajeli dragoceno ledeniško vodo, jo preusmerili in ohranili. Samo v tem delu zavarovanega območja so arheologi odkrili 180 hektarov kmetijskih teras, načrtno urejenih že v predinkovskih časih. Toda zaradi pomanjkanja vode je zdaj mogoče obdelovati le 30 odstotkov teh teras. Inkovski imperij, največji na ameriških celinah, je obstajal od leta 1438 do leta 1533. Jaujosi so razvili rešitev za preusmeritev vode, da bi jo ohranili za takrat, ko bi jo potrebovali. V dovršenem sistemu zbiralnikov, jezov, usmerjevalnih kanalov, filtrov in zadrževalnih bazenov se je zbirala izvirska in ledeniška voda za namakanje visokogorskih pašnikov in polj na nižjih nadmorskih višinah, pa tudi za pitje za ljudi. Najstarejši takšni sistemi so iz 9. stoletja našega štetja. Najdemo jih v različnih delih Andov – sistema v Canrey Chicu in Mirafloresu sta le dva od njih, ki ju je Jazbec dokumentiral s svojo ekipo. Morda pa so ljudje zanje našli tudi nov način uporabe.

Fructosa Cruz de Vela-Barca je stara 67 let, toda njen obraz je zaznamovan z modrostjo, ki je veliko starejša od nje, hkrati pa je živahnejša od marsikatere pol mlajše ženske. Prihaja iz vasi Canrey Chico in je zadnjih nekaj desetletij spremljala dramatične spremembe.

Vedno si je želela videti ledenik Pastoruri, vendar se ji ni nikoli uspelo dogovoriti za triurno vožnjo do tja. Jazbec in člani njegovega moštva – niso le fotografirali, ampak so snemali tudi dokumentarni film, ki je prejel glavno nagrado na filmskih festivalih Santiago Wild v Čilu in Jackson Wild v ZDA – so jo vzeli s seboj, da si je na lastne oči ogledala legendarni ledenik. Oziroma tisto, kar je od njega ostalo. Tehnično gledano to namreč ni več ledenik. Nekoliko podobno kot Pluton, ki ne velja več za planet, tudi ledenik, ki je bil nekoč turistična zanimivost, zdaj to ni več.

Ko je stala tam, pred ostanki nekoč mogočnega ledenika Pastoruri, se je njena podoba zrcalila v lesketajoči se vodi ledeniškega jezera, ki jo je ločevala od žalostno razpadajočih ostankov vse bolj zgrbljene ledene stene. Ta bi morala biti prava pečina iz trdnega ledu. “Vidim, da sneg izginja,” je rekla, “in to me zelo skrbi.” Sklonila se je, da bi pobrala kos ledu, potem ko je gorske duhove prosila za dovoljenje. Ledeniški rob je bil bolj podoben snežni brozgi na izteku obleganega smučišča v sončnem poznem popoldnevu.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.