Sanje o vodi
Gore so vodni stolpi sveta. Polovico svetovnega prebivalstva oskrbujejo s sladko vodo za namakanje, rabo v industriji, kmetijstvu in gospodinjstvih ter pridobivanje hidroenergije. Zaradi podnebnih sprememb je ta sladka voda ogrožena, skupaj z naravnimi pokrajinami in skupnostmi, odvisnimi od nje. Ciril Jazbec, raziskovalec National Geographica, fotograf in filmski ustvarjalec, je več let dokumentiral navdihujoča prizadevanja ljudi po svetu, da bi preprečili taljenje ledenikov, ki – če mi dovolite besedno igro – ima učinek snežne kepe s številnimi dobro raziskanimi katastrofalnimi posledicami. Zaradi taljenja ledenikov se zvišuje gladina oceanov, spreminjajo se ekosistemi, ponekod pa postaja nekdaj čista voda vse bolj strupena. Vajeni smo, da mediji slikajo mračne podobe, in to z razlogom – svet zaradi podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek, še naprej kot plaz drsi proti pogubi. Splošna javnost mora doživeti šok, da bo ukrepala.
Toda to je temna plat te zgodbe. Manj pogosto izvemo za kak žarek upanja na obzorju. Svojevrstna skupnost znanstvenikov, okoljevarstvenikov in junakov iz lokalnih skupnosti sodeluje v prizadevanjih za upočasnitev izginjanja ledenikov in ozdravitev rakavih ran, ki jih povzroča taljenje. Jazbec je takšna prizadevanja spremljal po vsem svetu in jih predstavljal na fotografijah in v filmih. Ena od zgodb o uspehu prihaja iz perujskih Andov. Vsem bi morala vliti upanje, da je mogoče ozdraviti celo vodo.
Spomin in upravljanje gorskih ekosistemov se združujeta za “ozdravitev vode”. Sistem bioremediacije, ki so ga prvi uredili Jaujosi, je v rabi že približno 700 let. Domačini vedo zanj. Zdaj znanstveniki pomagajo obnavljati starodavno mrežo kanalov in bazenov, to je rešitev, znana pod imenom EbA ali “prilagajanje na podlagi ekosistema” (angl. Ecosystem based Adaptation). Fructosa opisuje razmere in sistem s preprostimi ljudskimi izrazi. “Počutili smo se slabo, zato smo začeli graditi bazene, v katere voda počasi vstopa in iz njih priteče kristalno čista. Posadili smo rastline, da njihove korenine posrkajo rjo in železo. V teh bazenih se voda počasi čisti.” To je vidno s prostim očesom. Dna bazenov so prerasla s koreninami in travo, prekritimi z muljem oker barve – “rjo”, o kateri govori Fructosa. To je starodavna metoda, utemeljena na modrosti, do katere se je dokopala tudi sodobna znanost.
Sistemi bioremediacije naravno filtrirajo vodo z izkoriščanjem presnovnega delovanja mikroorganizmov in rastlin, pri katerem se iz vode odstranijo onesnaževala. V teh sistemih se za razgradnjo ali absorpcijo onesnaževal pogosto uporabljajo bakterije, glive, alge in rastline. Ena od pogostih metod je gradnja umetnih mokrišč, skozi katera voda teče po strugi, obdani z rastlinjem in prstjo. Taka mokrišča so uredili v Canrey Chicu in Mirafloresu.
Domačini so obnovili in razširili starodavne vodne sisteme Jaujosov, da so ledeniško vodo, ki teče z gore, preusmerili skozi mrežo povsem naravnih filtrov. Korenine rastlin zagotavljajo površino za razvoj biofilma, sestavljenega iz bakterij, gliv in drugih mikrobov, ki razgrajujejo organska onesnaževala in vsrkavajo težke kovine. Organizmi na tej poti odstranjujejo onesnaževala, kot so dušik, fosfor in škodljivi minerali, ki so se sprostili iz razkritih kamnin. Mikroorganizmi lahko škodljive snovi pretvorijo v manj strupene oblike ali jih popolnoma mineralizirajo v vodo in ogljikov dioksid. Ledeniška voda začne svojo pot po hribu navzdol rdeča in strupena. Ko opravi pot bioremediacije, pa postane čistejša in ni več škodljiva.
Pri postopku bioremediacije uporabljajo enake rastline kot v daljni preteklosti, da posrkajo rjo in kovine ter “ozdravijo” vodo, onesnaženo s kislimi snovmi iz izpostavljenih kamnin.
Ta metoda deluje. Če je celoten sistem dobro vzdrževan, zagotavlja vodo v obsežnih gorskih pokrajinah in v dolinah pod njimi. Tako uspešen je, da je samo na tem območju spodbudil obnovo 6000 hektarov travnikov, ki se zdaj lahko uporabljajo za pašo živine, s tem pa se izboljšujeta gospodarsko zdravje skupnosti in telesno zdravje njenih pripadnikov. Ta uspeh je leta 2022 priznala tudi organizacija World Monuments Watch. V zadnjih nekaj letih so se prihodki domačinov povečali, kar je neposredna posledica dostopa do vode.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
