Sancinova jama

Če bi se kak večer leta 2021 vozili po regionalni cesti med Padričami in Bazovico v italijanskem delu Krasa, bi morda v bližini odcepa proti tržaškemu sinhrotronskemu pospeševalniku zagledali luči, za kateri bi lahko domnevali, da sta žarometa nenavadno počasi vozečih motorjev. Šele bolj od blizu bi ugotovili, da gre za čudaško opravljena priletna možiclja, ki jo, opremljena s kupom ropotije, mahata ob cesti.

Najverjetneje bi bila to jamarja Claudio Bratos in Mauro Kraus, vračajoča se z ne vem katere širitvene akcije na bližnjem delovišču, ki je obetalo, z rokami, mahedravimi od napornega kopanja. Domačini so takih prizorov že dolgo vajeni, saj je jamarstvo tu morda vzniknilo prej kot drugje po svetu in tudi veliko prej, preden so se narodi nekdanje skupne monarhije za vedno razšli.

Kraška območja, ki jih opredeljujemo kot tista, na katerih so se razvile reliefne oblike, nastale z raztapljanjem kamnine, in na katerih prevladuje podzemni odtok vode, pa v zgodovini niso burila le domišljije jamarjev, temveč pravzaprav vseh ljudi, in to že od samega nastanka človeštva. Med območja, ki so bila zgodovinsko deležna največ zanimanja, gotovo sodi klasični Kras s kontinuiteto pisnih del od antike do današnjih dni.

Nekateri avtorji so v temačnem podzemlju videli vse mogoče vrste nadnaravnih bitij, jame pa so postale in so ponekod še danes kraji opravljanja obredja in kraji čaščenja. Drugi so se jih lotili bolj pragmatično, z evidentiranjem in kartografskimi prikazi vodnih virov ali v strateške namene uporabnih kraških votlin. Izvire Timave na primer omenjata tudi grški geograf in zgodovinar Strabon ter rimski pesnik Vergil, kar ni bila v tistih časih nobena posebnost, saj so bili obmorski izviri za morjeplovce nenadomestljiv vir pitne vode.

Tretji spet so se spraševali o vzrokih nenavadnih rečnih omrežij, ki so pri polnem toku nepojasnjeno izginjala v podzemlje in se enako nepojasnjeno ponovno pojavljala v izdatnih izvirih kje drugje, vmesno pokrajino pa pustila povsem presušeno. Morda je v tem pogledu najznačilnejša prav Reka, ki po nekaj deset kilometrih površinskega toka izginja v Škocjanskih jamah ter v Štivanu izvira kot Timava in je neločljivo povezana z razvojem Trsta, jamarstva in krasoslovja.

Žeja Tržačanov je v 19. stoletju skupaj s širitvijo mesta in naraščanjem njegovega prebivalstva nezadržno rasla. Dotedanji pičli in negotovi površinski vodni viri naraščajočim potrebam niso bili več kos. Zato je tedanji mestni svet pripravil več projektov iskanja vode na Krasu. Uporabil je vse, kar mu je svet tedaj zmogel ponuditi. Iz Francije je na primer dal poklicati Abata Richarda, v tistem času enega najbolj znanih hidroskopov – posebno občutljivih ljudi, ki so bili sposobni zaznati podzemne vodne tokove – da bi določil, kje teče podzemni tok Reke, in poznejšim iskal­cem vode nakazal mogoča mesta, na katera naj se osredotočijo pri raziskavah.

Zanimivo je Richard predvidel, da Reka teče pod planoto na veliki glo­bini v razmeroma majhni oddaljenosti od mesta. Po drugi strani je mestni svet v raziskave pritegnil tudi najboljše hidrologe in speleologe tedanjega časa, ki so, iščoč podzemne vode, premikali meje vednosti o krasu, jamah in kraški hidrologiji. Med zgodbami, ki bodo ostale zapisane v zgodovino jamarstva, je tudi tista o inženirju Antonu Lindner­ju. Pomislil je, da bi bilo mogoče Trst oskrbeti z vodo iz Reke skozi globoka brezna kraške planote. Vaščan iz Trebč ga je opozoril na brezno v bližini vasi, ki ob deževju močno izpihuje zrak. Lindner je dal brezno razširiti in opremiti z lestvami. Na njegovem dnu ga je pričakala ogromna dvorana, zapolnjena z rečnimi nanosi, in prav na njenem dnu je pičlih 12 metrov nad morsko gladino našel tok Reke.

Jama, ki jo je skupaj s tovariši odkril leta 1841, se imenuje Labodnica (Grotta di Tre­biciano). S tedanjimi 329 metri globine je kar 83 let veljala za najglobljo jamo na svetu. Čeprav je Lindner vodo odkril, tedaj tehnologije za črpanje tako visokega vodnega stolpca še ni bilo. Njegove zamisli so bile pred časom in za vodno oskrbo Trsta neuporabne. Umrl je v bedi in pozabljen od vseh že leto po odkritju. Zastavil pa je usmeritev, ki se je pravoverni jamarski raziskovalci Krasa držijo še danes.

A kljub vsaj 150 let trajajočim intenzivnim raz­iskavam podzemni tok Reke še zdaleč ni ne znan ne raziskan. Najti odsek toka Reke skozi brezna Krasa še danes velja za pomemben jamarski dose­žek, s katerim se lahko pohvali le peščica jamarjev, saj je bil izvzemši ponor v Škocjanskih jamah in sistem izvirov Timave njen tok dosežen le na sedmih mestih. Iskanje jam na manj podrobno raz­iskanih kraških območjih morda ni tako zahtevno. Na Krasu, ki ga že stoletje in pol češejo generacije jamarjev, pa je to stvar ugleda. Vsi večji jamski vhodi so znani že dolga leta in vsaka ped zemlje je bila že neštetokrat prebrskana za mogočimi preozkimi in po možnosti pihajočimi špranjami, ki bi utegnile voditi v podzemlje. Številni jamarji so tam preizkusili sposobnosti, vendar so le redki pravi mojstri svoje obrti.

Vsakršno pomembnejše jamsko odkritje na Krasu je zatorej treba razumeti v tem zgodovinskem kontekstu. Zato je bila predvsem v tržaških jamarskih krogih novica, da sta zamejski Slovenec Claudio Bratos iz Jamarskega odseka Planinskega društva Trst in njegov kopaški sotrpin Mauro Kraus iz tržaškega Jamarskega društva San Giusto konec leta 2021 odkrila jamo z ogromno podzemno dvorano prav pred njihovim nosom, deležna nemalo zanimanja.