Rupnikova črta

SPOMLADI 2018 sem bil z neko večjo skupino prvič v utrdbi Goli vrh v bližini Žiri in spominjam se, kako prevzet sem bil – mraz in vlaga kot v Postojnski jami, dolgi temni hodniki, speljani v neznano, kapljanje in klokotanje vode, ki je polzela po betonskih stenah in se nabirala v lužicah po tleh, zlasti pa razstavljeni predmeti, ob ogledu katerih se je zbudil spomin na drugačen čas, čas vojne; vse to je name naredilo res močan vtis.

Utrdba! Kako srednjeveško to zveni pri vsem razvoju tehnike, žal med drugim tudi tiste, nadvse primerne za ubijanje. Bil pa sem precej presenečen, ko sem v pogovoru z znanci, prijatelji in sorodniki ugotovil, kako malo vedo Slovenci o tem poglavju svoje novejše zgodovine. Zato sem sklenil, da si stvar zasluži objavo v kakšnem mediju; revija National Geographic Slovenija, za katero občasno delam, se mi je zdela kot nalašč za to. Zdaj tu predstavljam svoj pogled na Rupnikovo črto, ki je bila vzpostavljena in organizirana za obrambo zahodne meje tedanje Kraljevine Jugoslavije v bližajoči se vojni v Evropi.

Seveda pa ni vse tako preprosto, kot bi se odpravil na izlet v pomladni gozd, še posebej ne med epidemijo covid-19, katere posledice je bilo občutiti zlasti prve mesece leta 2021; turizem je takrat tako rekoč popolnoma zamrl, zato pri raziskovanju objektov na Rupnikovi črti skorajda nisem srečal žive duše. Po daljšem iskanju mi je znanec iz Žirov priporočil Zavod Poljanska dolina s sedežem v Gorenji vasi v Poljanski dolini in tam sem spoznal moža, ki je nato postal moj vodnik po Rupnikovi črti. Brez njega se ne bi dokopal do odgovorov, ki sem jih želel dobiti, predvsem pa ne bi videl vseh tistih obrambnih zgradb iz leta 1937, skritih v hribovju med Gorenjo vasjo in Žirmi. Ampak morda bi bilo treba za začetek napisati kaj o zgodovini Rupnikove črte, o tem, zakaj so vse te zgradbe sploh postavili, kaj se je z njimi zgodilo na začetku druge svetovne vojne in kaj se z njimi dogaja danes.

Po bitki so vsi generali, bi se – tokrat celo dobesedno – lahko glasil prvi ugovor zoper splošno ugotovitev, da je bila gradnja vseh bunkerjev, utrdb in podobnih obrambnih zgradb pred drugo svetovno vojno v Evropi odveč, da je bila le metanje denarja in časa skozi okno. Seveda naj bi to veljalo tudi za Rupnikovo črto. “Tako preprosto pa spet ni,” bi rekel moj vodnik Boris Žnidarčič, ki je trdno prepričan, da so vse te zgradbe in naprave vendarle imele neki smisel. “Saj Italijani in Nemci niso mogli vedeti, da v njih ni na vse pripravljena in dobro izurjena posadka, ki bo odločena braniti svojo deželo z vsakršnim orožjem, ki so ga vojaki v ta namen dobili, morda celo s svojim življenjem.” Temu mnenju bi pritrdili tudi številni zgodovinarji, ki bolje poznajo to epizodo iz novejše slovenske zgodovine. Je pa neizpodbitno, da se je gradnja utrjenih obrambnih črt v evropskih deželah začela bistveno prepozno; številne utrdbene črte, bunkerji in drugi objekti

v Evropi so bili na začetku druge svetovne vojne nedokončani in so taki tudi ostali, predvsem pa jih ni mogel nihče v celoti uporabiti za namene, za katere so bili zgrajeni.Brez dvoma je prva svetovna vojna (1914–1918) močno vplivala na celotno ozemlje Evrope, torej tudi na ozemlje tedanje Slovenije oziroma do leta 1918 Avstro-Ogrske. Dogodki v njej so vodili do nekaterih odločitev tedanje, torej starojugoslovanske vojske, med katerimi je bila tudi odločitev za gradnjo tako imenovane Rupnikove črte.Malo prej sem to že na hitro omenil, pa vendar naj najprej definiram, kaj je Rupnikova črta sploh bila: šlo je za sistem utrjenih obrambnih objektov ob tako imenovani rapalski meji, s katerim naj bi preprečili italijanski vdor v tedanjo Jugoslavijo. Seveda je gradnji Rupnikove črte botrovalo več zgodovinskih dejstev, ki so si sledila takole: Italija se je na začetku prve svetovne vojne (1914) odločila, da se ne bo postavila na nobeno od vojskujočih se strani, ampak bo razglasila nevtralnost.

Šele po obljubi, dani s tajnim londonskim sporazumom iz leta 1915, da bo po vojni (če bo med zmagovalkami) lahko zasedla lep kos ozemlja, ki je do zloma in razpada Avstro-Ogrske leta 1918 spadalo k njej, je tej monarhiji in Nemčiji napovedala vojno. V njej je bila potem poražena, najbolj boleče seveda leta 1918 pri Kobaridu v 12. bitki na soški fronti, ko so njeni nasprotniki med prebojem fronte uporabili bojne strupe. Kljub temu je uresničila določbe iz londonskega memoranduma in še istega leta zasedla ozemlje zahodno od črte Jalovec–Triglav–Bogatinsko sedlo–Črni vrh nad Cerknim–Blegoš–Bevkov vrh–Hotedršica–Planina–Javorniki–Snežnik–Kastav–Reka (zadnja dva kraja sta bila že na ozemlju tedanje Hrvaške); pozneje je bilo to pravno urejeno s tako imenovanim rapalskim sporazumom leta 1920.

Ta se je imenoval po kraju Rapallo v Italiji, kjer sta ga Italija in tedanja Jugoslavija podpisali. Jugoslaviji je bilo očitno bolj ali manj vseeno, če je velik del slovenskega in hrvaškega ozemlja pripadel sosednji državi, četudi za to pravzaprav ni bilo nikakršnega razloga. Na podlagi sporazuma je Slovenija izgubila tako rekoč celotno Primorsko in Istro, pravzaprav celotno ozemlje jugozahodno od te črte.Po tedanji vojaški doktrini je še veljalo, da nova vojna, ki se je neizogibno bližala, ne bo kaj prida drugačna od prve, torej bo pozicijska in se bo o zmagi ali porazu odločalo v strelskih rovih in jarkih. To seveda ni bila samo doktrina staro-jugoslovanske vojske, veljala je po vsej tedanji Evropi.

Pozneje se je izkazalo, da je bila ta predstava napačna in da bo vojna povsem drugačna, a to je bilo v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja nemogoče predvideti. Tako sta tedanji Jugoslavija in Italija začeli utrjevati položaje vsaka na svoji strani meje, se pravi graditi utrdbe, bunkerje in utrjevati strelske položaje. Vsem sta bili še preveč živo v spominu prva svetovna vojna in soška fronta. Tako so politiki in vojaška vrhova obeh držav želeli dvigniti vojskovanje v jarkih na neko višjo raven, hkrati pa zagotoviti vojakom in braniteljem večjo varnost in – kakorkoli že se to čudno sliši – tudi večje udobje pri bojevanju. Na slovenski strani so se te utrdbe neformalno imenovale Rupnikova črta, na italijanski Alpski zid.