Romarski kavboji

V osrednji Mehiki sta prostor in čas neoprijemljiva, preteklost se prepleta s sedanjostjo in sedanjost je vedno povezana s posmrtnim življenjem, tako da nič ni zgolj tisto, kar je videti na prvi pogled.

Na primer: 5. januarja, dan pred praznikom Svetih treh kraljev, je ob svitu na nekem prašnem ranču v El Rodeu vzhodno od mesta Guanajuato, na katerem so se petelini izzivali med sabo in vabili sonce, naj že končno vzide, na spočitih konjih sedela peščica kavbojev v zakmašnih oblačilih, se pravi z belimi klobuki na glavah, v srajcah z gumbi iz umetnih biserov in v škornjih, ki so jasno kazali, iz kože katere živali so bili izdelani – kače, kuščarja ali aligatorja.

Jezdeci so iz sedel, okrašenih s srebrom, kot kakšni konjeniki zlahka obvladovali konje, ki so poplesovali po oranžnomodrem prahu. Nedaleč proč je stala kobila, ki sta je bila sama kost in koža in ki so ji psi nedavno ubili žrebe in ga požrli. Utrujeno je sklanjala glavo h kaktusu, h kateremu je bila privezana. Zaradi nenehnega boja za preživetje, nasploh značilnega za te kraje, ni bilo na njej prav nič konjeniškega blišča. Zrak je bil poln vonja po dimu z ognjišč, na katerih so pripravljali zajtrk, in po perilu, ki se je sušilo v vetru.