Roboti oživljajo

Nekdo vtipka ukaz v prenosnik in actroid-DER se strese, zasopiha in se sunkovito dvigne. Pod silikonsko kožo steče stisnjeni zrak in sproži vzvode, ki ji dvignejo roke
in privzdignejo kotičke ust v zadržan nasmeh. Videti je, kot bi se skušala zbrati, oči suče po sobi, v kateri stoji pritrjena na podstavek, dol skozi gležnje ji vodijo cevke
in žice. Zamežika, potem se z obrazom obrne k meni. Ne morem si kaj, da ne bi ujel njenega – robotovega – mehanskega pogleda. “Ali si presenečen, da sem robotka?” vpraša. “Videti sem čisto človeška, ni res?” Njena vnaprej zrežirana opazka ima ta nesrečni učinek, da postanem pozoren na to, da v bistvu v marsičem ni. Androida actroid-DER, ki ga je na Japonskem razvilo podjetje Kokoro Company, je mogoče najeti za futuristično lepotičko na uradnih dogodkih, za to vlogo pa priznano ni potrebna posebna globokoumnost. Toda kljub 175.000 evrom, kolikor so porabili za njen razvoj, se premika grdo trzajoče, togost potez pa daje njenemu čednemu obrazu nekoliko bebav izraz. In potem še ta njena navada, kot bi med izrečenimi besedami za hipec zakinkala, kakor da je na čem močnejšem od elektrike. Medtem ko bolj izpopolnjeni modeli actroidov krožijo po tehnoloških razstavah, so tega poslali na Univerzo Carnegie Mellon v Pittsburgh, da bi dobil kanec osebnosti. Tako vsaj upa pet optimističnih podiplomskih študentov v univerzitetnem Središču za zabavno tehnologijo, ki so jim dodelili 15 tednov dolg semester, da naredijo žebota (ang. fembot, ženski robot) otipljivo bolj ženskega in
manj robotskega. Za začetek so jo preimenovali v Yume – sanje, po japonsko. “V Kokori so ji razvili realistično telo, a to samo po sebi ni dovolj,” pravi Christine Barnes, študentka koproducentka projekta Yume. “Mi se bomo z realističnosti preusmerili na prepričljivost.” Androidi actroidi so del nove generacije robotov, umetnih bitij, zasnovanih tako, da bi delovali ne kot programirani industrijski stroji, temveč kot vedno bolj samostojno delujoči, sposobni prevzemati naloge, ki so jih nekdaj po domovih, šolah in uradih opravljali zgolj ljudje. Pešaki v tej predstraži so sesalniki za prah roomba, ki brzijo naokrog in nam čistijo preproge, ter srčkani elektronski domači ljubljenčki, ki na ukaz sedejo in se pokotrljajo, a se nikoli ne ponečedijo na preprogo. Morda bodo kmalu na voljo bolj izpopolnjeni roboti, ki nam bodo kuhali, prali, nam celo popazili na otroke ali poskrbeli za ostarele starše, medtem ko bomo mi le nadzorovali in pomagali z računalnika več kilometrov stran. “V petih ali desetih letih bodo roboti rutinsko delovali v človeških okoljih,” pravi Reid Simmons, profesor robotike na Carnegie Mellonu. Ob teh obetih se poraja cel niz vprašanj. Koliko vsakdanjih človeških opravil želimo preložiti na stroje? Kakšni naj bodo ti na pogled? Ali želimo, da nam androidi, kot je Yume, postopajo po kuhinji, ali pa bi delo bolje postorila mehanska roka, pritrjena nad kuhinjski pult, ki nam ne bi naganjala strahu v kosti? Kako bo robotska revolucija spremenila odnose med nami? Ljubek robotski tjulnji mladič, ki so ga razvili na Japonskem, da bi zabaval starejše v domovih za ostarele, je bil deležen obtožb, da jih bo bržkone osamil od drugih ljudi. Podobne pomisleke so izrazili o bodočih robotskih varuškah. In tu so seveda še obotavljivi poskusi, da bi ustvarili romantične androide, ki bi bili vedno za stvar. Lani je newjerseyjsko podjetje uvedlo govorečega robotskega družabnika, občutljivega za dotik, še eno možnost za izklop soljudi. Na kratko: smo pripravljeni nanje? Ali so oni pripravljeni na nas?