Risom se v Sloveniji obetajo boljši časi

NASELJEVANJE PRI NAS IN NA HRVAŠKEM BO POMAGALO PREPREČITI PONOVNO IZGINOTJE.

“Doslej jih je bilo na novo naseljenih skupno 13, od tega v Sloveniji devet, štirje pa na Hrvaškem. To so živali, ki izvirajo iz Karpatov, osem jih je iz Romunije in pet iz Slovaške,” pravi Rok Černe. “Prva dva sta bila po nekajtedenski namestitvi v prilagoditveno oboro spuščena spomladi 2019. Posebnost letošnje naselitve je, da smo pet risov izpustili na Gorenjskem. Gre za območje, kjer v času naselitve drugih risov najverjetneje ni bilo več.”Černe je vodja projekta Life Lynx, v okviru katerega poteka dodatno naseljevanje risov v Sloveniji in na Hrvaškem, Zavod za gozdove Slovenije, kjer je zaposlen, pa je vodilni partner pri tem projektu. Sogovornik pojasnjuje, da je cilj, ki ga želijo doseči do leta 2024, ko se bo projekt končal (financirata ga Evropska unija in slovensko ministrstvo za okolje in prostor), v slovensko populacijo risov vključiti 14 novih živali.

“Ocenjujemo, da se je žival vključila v populacijo, če je na primer samec v času parjenja prisoten na območju, kjer vemo, da so samice. Z dodatnim monitoringom skušamo to za nekatere rise še potrditi, pridobiti skušamo tudi genetske vzorce mladičev.”O neuspešnem poskusu vključitve zelo verjetno lahko govorimo pri risu, ki so ga pripeljali iz Romunije in ga poimenovali Doru. “Maja 2019 je bil izpuščen v narodnem parku Risnjak na Hrvaškem, čez nekaj tednov je prečkal mejo s Slovenijo in se ustalil na območju Javornikov med Cerknico, Pivko in Postojno,” pripoveduje Černe. “Tam se je zadrževal do januarja naslednje leto, nato pa je za njim izginila sleherna sled. Telemetrijska ovratnica je nehala delovati, pa tudi na posnetkih kamer, s katerimi imamo vzpostavljen dober monitoring, ga nismo več zasledili. Zato z veliko verjetnostjo sklepamo, da ni več živ. Kaj je bil razlog smrti, lahko le ugibamo – morda krivolov, morda ga je povozil avto, lahko je šlo za naravno smrt … Paril se najverjetneje ni, vključitve torej ni bilo in ga bomo morali nadomestiti z drugim.”

Dodatno naseljevanje risov pri nas je poskus, da bi pred ponovnim izginotjem obvarovali žival, ki je nekoč živela tu in je danes spet na robu preži­vetja. Evrazijski ris (Lynx lynx), kot je znanstveno poimenovana kratkorepa mačka, ki zlepa ne pride pred oči naključnega obiskovalca gozdov, je z ozemlja Slovenije izginil že pred več kot stolet­jem. Sodeč po poglobljenem delu Ris na ozemlju etnografske Slovenije, ki ga je objavil zoolog Fran Kos leta 1929, so zadnji risi tu živeli le še nekaj let po začetku prejšnjega stoletja. O risu je proti koncu 17. stoletja poročal že Valvasor, tako rekoč vse, kar je znanega o njem v 19. in na začetku 20. stoletja, pa izvira, kot pravijo biologi, iz omenjenega Kosovega spisa.

Kos je svoje namene opisal z besedami: “Da otmem pozabljenju to zanimivo gradivo, tikajoče tako karakterističnega bivšega člana favne naše slovenske zemlje, kakor je ris, zbral sem, kolikor se mi je posrečilo izslediti, podatke o njem in skušal na njihovi osnovi ugotoviti dobe in kraje na teritoriju etnografske Slovenije, v kateri je živela ta krvoločna, a krasna zver.” Zadnjega naj bi bili lovci ustrelili v bližini Dravograda leta 1913, v zvezi s tem pa je Kos zapisal: “Pojasnila nisem našel, mogoče se bo še oglasil kdo, ki bo o tem ‘risu’, ki se je v bogvekaj prelevil, kaj povedal.”

Populacije risov po Evropi so se dolgo zmanj­ševale, saj se jim tudi drugod večinoma ni go­dilo nič bolje. “Pri tem so vlogo igrali različni s človekom povezani dejavniki. Med njimi je bilo tudi načrtno preganjanje in iztrebljanje divjih zveri, ki so povzročale škodo z napadi na domače živali – oblasti so ga spodbujale z razpisovanjem nagrad. Vendar to ni bil glavni razlog za dokončno iztrebljenje risov v Sloveniji,” pojasnjuje biolog dr. Hubert Potočnik, soavtor knjige Ris v Sloveniji. “V 18. in 19. stoletju je bilo območje današnje Slo­venije bistveno manj preraščeno z gozdom, kot je danes, predvsem pa je bilo neprimerno manj živali, ki jih ris pleni. V 17. in 18. stoletju je bila uveljavljena gozdna paša živine, zato se je število velikih rastlinojedcev zelo zmanjšalo. Pozneje so liberalizirali lovne pravice, jelenjad in divji prašič sta bila pri nas iztrebljena, srnjadi pa je bilo po ocenah morda le odstotek današnje populacije. Risi skoraj niso imeli več česa pleniti, drug plen pa izgubljenega ni mogel primerno nadomestiti. Njihovo število se je zmanjšalo in vse močneje se je začel kazati t. i. Alleejev učinek.” To pomeni, da je bila gostota populacije vse manjša, da so živali vse teže našle partnerje za paritev, zmanj­šalo se je število mladičev, poleg tega so jih ljudje preganjali – s tem je bila tlakovana pot v izumrtje risov pri nas.

A v 60. letih so jih začeli po Evropi na območja, kjer so nekoč živeli, ponovno naseljevati. Šlo je za živali, ki so bile odlovljene v tedanji Češkoslovaški. Slovaški lovec Štefan Zatroch je postal malone legenda, saj je za potrebe ponovne naselitve na različnih lokacijah ujel kar 47 živali. Pozneje je povedal, da je za odlov prve potreboval polni dve leti. Nastavljal je pasti in poskušal z različnimi vabami – živimi zajci, pticami, ribami, a brez uspeha. Šele ko je doumel, kako se risi giblje­jo, in našel njihove običajne prehode, se je prvi znašel v pasti. Ugotovil je na primer, da pozimi uporabljajo sledi njegovih smuči, saj se jim na njih manj udira, poleg tega jim je očistil poti, za katere se je izkazalo, da po njih pogosto hodijo. Tako so iz Slovaške, potem ko so bili nekaj časa v karanteni v živalskem vrtu v Ostravi, prišli tudi k nam. Dostavili so jih z letalom na zagrebško letališče in od tam prepeljali v kočevske gozdove.

To naselitev so, drugače kot po drugih evrop­skih državah, izpeljali lovci. “Pri nas je bil na lovu na srnjaka Švicar Karl Weber in sodelavec Maks Konečnik ga je peljal tudi v pragozd,” se je pozneje spominjal gozdar in lovec Ciril Štrumbelj, tedaj pomočnik vodje Državnega lovišča Rog. Ko je švicarski lovski gost videl vodnikovo hčerko, kako je splezala na deblo podrtega drevesa, mu je prišla pred oči predstava o risu. Gostiteljem je ponudil kritje stroškov naselitve in konec zime 1973 so v kočevske gozdove spustili šest risov: Vlaška, Štefo, Vesno, Vitka, Arpada in Reško. “To je bila vizionarska odločitev,” pravi biolog dr. Tomaž Skrbinšek z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki se ukvarja z genetskimi raziskavami risa. “Brez nje Slovenija ne bi imela risov.”

Pravzaprav so bili slovaški risi najprej nekaj časa v obori in ljudje so si jih z velikim zanimanjem hodili ogledovat. Odzivi so bili mešani. Nekate­ri niso kazali nobenega navdušenja, na upravo lovišča so prihajala grozilna pisma. V enem od njih so “ogroženi prebivalci obgozdnih vasi”, kot so se označili pisci, grozili celo s “primernim pla­čilom … kri za kri, to je nož v srce”. Lado Švigelj, vodja Državnega lovišča Rog, je tedaj dejal, da je “smisel te naselitve, da vrnemo naravi, kar smo ji na silo iztrgali”. Nenaklonjenost je izvirala iz skrbi, da bodo risi plenili domače živali in iz zasede na drevesu napadali celo ljudi. Vendar ti strahovi niso imeli pravih temeljev – drobnica in druge domače živali so bile tudi pozneje, ko so se risi razmnožili, redko njihov plen, ljudi pa so se vselej izogibali.