Rimljani v Franciji

Rimljani so imeli resne težave s smetmi, čeprav so bili njihovi odpadki po naših merilih lepi. Preglavice so jim povzročale amfore. Na milijone teh zaobljenih glinenih vrčev so potrebovali, da so po deželi tovorili vino, oljčno olje in ribjo omako, in ko so bili vrči prazni, jih pogosto niso reciklirali. Včasih se niso potrudili niti toliko, da bi izvlekli pokrovček – hitreje je bilo, če so odčesnili vrat ali koničasto dno, iztočili vsebino in vrč zavrgli. V Rimu je 50 metrov visok in dva hektara obsegajoč hrib, Monte Testaccio, nastal zgolj iz razbitih amfor, pretežno 70-litrskih vrčev za oljčno olje iz Španije. Odvrgli so jih za skladišča ob reki Tiberi. Španski arheologi, ki so izkopavali na tem odlagališču, menijo, da je začelo rasti v 1. stoletju n. š. hkrati z državo, ki se je vzpenjala proti vrhuncu.

V Arlesu ob reki Roni na jugu današnje Francije so pristaniški delavci približno v istem času ravnali nekoliko drugače: prazne vrče so metali v reko. V 1. stoletju je bil Arles cvetoča vstopna točka v rimsko Galijo. Tam so tovore iz vsega Sredozemlja pretovarjali na rečne ladje, te pa so potem skupine mož odvlekle po Roni navzgor, da bi oskrbele sever države, tudi legije ob meji z ozemljem Germanov. “To je bilo mesto na sečišču vseh poti in sem so se stekali izdelki od vsepovsod,” pravi David Djaoui, arheolog iz tamkajšnjega muzeja starin. Prebivalcem Arlesa je rimsko državljanstvo podelil sam Julij Cezar; to je bila nagrada za vojaško podporo. Še danes v središču mesta na levem bregu Rone stoji amfiteater z 20.000 sedišči za gledalce gladiatorskih bojev. A od pristanišča, ki je vse to financiralo in se je raztezalo približno kilometer ali še dlje ob desnem bregu, ni ostalo veliko – zgolj senca na rečnem dnu, debel sloj rimskih odpadkov.

Odpadkov zanje, ne pa za nas. Poleti 2004 je potapljač, ki je pregledoval odlagališče in iskal arheološke dragocenosti, opazil kup lesa, ki je na globini štirih metrov štrlel iz mulja. Izkazalo se je, da je leva stran krme 31 metrov dolge rečne ladje. Ladja je bila domala nedotaknjena; večina je je bila še vedno zakopana pod plastmi mulja in amfor, ki so jo varovale skoraj 2000 let. Na njej se je ohranil zadnji tovor in celo nekaj osebnih predmetov, ki so ostali za posadko. Nadaljnji niz drobnih čudežev, med drugim še en poseg Julija Cezarja, je poskrbel, da se je nazadnje prikazala izpod odpadkov in nadaljevala zadnjo plovbo – le da tokrat v čisto novo krilo ustanove Musée Départemental Arles Antique.

Junija lani, ko so strokovnjaki za restavriranje hiteli pripravljati rečno ladjo za javno predstavitev, sem teden dni prebil v Arlesu, v kamniti hiški s pogledom na Rono. Poletje še ni bilo v polnem razmahu in ozke mestne uličice, oddaljene od glavnih turističnih zanimivosti, so samevale. Neutrudno je vlekel maestral. Ponoči me je predramilo rožljanje naoknic in votlo drobljenje plastenke, ki se je kotrljala navzdol po kamnitem privezu. S terase na strehi sem imel razgled čez reko na privez na desnem bregu, kjer sva s fotografom Rémijem Bénalijem ob poprejšnjem obisku našla velika zarjavela ročno kovana žeblja – majhna klina bi bil pravzaprav boljši opis zanju. Privez je bil tako kot zdaj prazen, če ne štejemo velikega ladijskega zabojnika. Ta je bil leta 2011 sedem mesecev nekakšen čebelnjak za potapljače in arheologe, vanj so vsak dan privrveli iz reke in iz njega odvrveli vanjo ter sesali mulj z rimske ladje in jo ročno žagali na deset delov, potem pa drugega za drugim z žerjavom dvignili iz vode. Žeblja sta odpadla iz enega od razmočenih tramov, kar je pomenilo, da sta bila približno sodobnika žebljev, s katerimi je bil pribit na križ Jezus, in jim bržkone tudi podobna.