Resnica o Tongassu

S poletnega neba se je spustil čuden metež. Mehke bele kosme nosi mimo visokih vednozelenih dreves na gorskih pobočjih, usedajo se na splet zlatih lišajev, ki visijo z njihovih vej, na grme, ki jih krasijo robide in borovnice, ter na obale, posejane z medvedjimi stopinjami.

To niso snežinke v poletni nevihti, pa tudi ne semena v vetru, temveč odpadla peresa ameriških jezercev, ki se v stotinah zbirajo ob rekah, njihove svetle glave in repi pa se kot svetilniki bleščijo na temnih gozdnih pobočjih. V rekah in potokih se gnetejo lososi, ki si utirajo pot proti drstiščem v povirjih, da se zdi, kot da bi brzice tekle navzgor. Ob tolikšnem vrvežu človek dobi vtis, da je oživela tudi pokrajina sama.

Velika drevesa, velike ptice, velike ribe, veliki medvedi, visoke gore, vklenjene v velike ledenike; od teh se v zalivih, v katerih veliki kiti puhajo v zrak vročo sapo, lomijo ledene gore. To je jugovzhodna Aljaska, ki s pasom goratega, s fjordi prepredenega, z meglicami zastrtega ozemlja in z več kot tisoč otoki ločuje severni del Britanske Kolumbije od Tihega oceana.