Reševanje šimpanzov

Itsaso Vélez del Burgo je v naročju držala šimpanzjega mladiča iz divjine. Mlahavo telo nezavestne samičke ni bilo dosti večje od človeške dlani. Ker je bila tako drobna in še brez zob, je bila verjetno stara le približno mesec dni. Bila je podhlajena in dehidrirana, in če ne bi hitro česa ukrenili, bi se ji ustavilo srce.“Bila je najmlajša šimpanzinja, kar smo jih kadarkoli sprejeli,” pravi Vélez del Burgova, tehnična direktorica Rehabilitacijskega centra za primate Lwiro, zavetišča na vzhodu Demokratične republike Kongo. Bilo je 16. junija 2017 in organizirala je naporno petdnevno reševalno potovanje z motorjem, motornim čolnom in avtomobilom, da bi šimpanzjo samičko varno pripeljali v zavetišče v Lwiru. Sodelavec skupine za boj proti krivolovu jo je bil našel pri divjih lovcih v gostem deževnem gozdu blizu odročnega kraja Pinga, približno 300 kilometrov stran.

Po izročitvi mladičke so moški razkrili, da je njena sestra dvojčica poginila kmalu po tem, ko so ustrelili njuno mater. V zavetišču se je bitka za življenje šimpanzinje šele začenjala. Vélez del Burgova je negibno telo hitro pokrila s toplimi odejami in poskrbela, da je živalca dobivala tekočino v žilo. Končno se je samička premaknila in odprla oči.“Pustila sem ji spati na svojih prsih, da ji je bilo toplo,” pravi Zawadi Balanda, tiha mlada Kongovka, ki so ji zaupali skrb za Busakaro, kot so tisto noč poimenovali drobno samičko. Vélez del Burgova je bila zaskrbljena, da bo šimpanzinja brez prave matere, ki bi jo hranila in ji zagotavljala čustveno oporo, shirala.

Šimpanzi so poleg bonobov naši najbližji živeči sorodniki. Ocenjujejo, da jih po vsej Afriki živi samo še 300.000 – na začetku 20. stoletja jih je bilo še približno milijon – zmanjšanje števila pa je posledica divjega lova za meso, tihotapljenja za trgovino s hišnimi ljubljenčki in izgube življenjskega prostora. Rehabilitacijski center za primate Lwiro je bil ustanovljen leta 2002, ko je vojna v Demokratični republiki Kongo spodbudila lov na prosto živeče živali v bližnjem narodnem parku Kahuzi-Biega. Okoljevarstveni organi so osirotele šimpanze zasegli tihotapcem in vaščanom ter jih namestili v stare laboratorijske prostore v zapuščenem belgijskem znanstvenoraziskovalnem središču v Lwiru. Ker je število sirot naraščalo, sta dve ustanovi – Kongovski naravovarstveni inštitut in Nacionalni center za naravoslovne raziskave, prav tako s sedežem v Demokratični republiki Kongo – ustanovili zavetišče.

Bernard Masunga, višji veterinar, ki je v Lwiru že od ustanovitve, je videl, kako je zavetišče preraslo v dom za več kot sto šimpanzov in približno toliko drugih opic, ki zdaj živijo v gozdnih ogradah. “Zelo sem ponosen, da nam je s skupnimi močmi uspelo priti do sem, kjer smo zdaj,” je dejal. Ker pa primati še vedno prihajajo, naj bi jih po dolgoročni strategiji čim več izpustili nazaj v divjino, ko si povrnejo zdravje in samozavest. Vélez del Burgova je lani nekega dne sedela s skupino šimpanzov, nastavila kamero telefona na način za snemanje selfijev in sliko pokazala radovednim opicam. Zdelo se je, da si je Billi, šestletni samec, podobo na zaslonu ogledoval s šegavo radovednostjo. Nekaj drugih šimpanzov mu je gledalo čez ramo. Billi je razprl ustnice, da bi si ogledal zobe, in pobrskal po njih. Nato se je s prsti prijemal za lica, kot bi si stiskal mozolje. Vélez del Burgova se je zasmejala, ko si je s kazalcem povrtal po nosu.

“OD NEKDAJ SEM SANJALA, da bi se ukvarjala z varstvom primatov,” je dejala z blagim glasom. V Lwiro je prišla na začetku leta 2014, ko je bilo v zavetišču približno 55 šimpanzov. Rodila se je v Vitorii, mestecu na severu Španije, in začutila klic po varovanju živali.“Že v šoli sem bila pozorna na žuželke, ki so se znašle v nevarnosti, in sem jih spravljala na varno,” je povedala. Mati, priseljenka iz Kolumbije, s katero sta živeli v zelo skromnih razmerah, ji je omogočila študij na Barcelonski univerzi in magistrirala je iz primatologije. Zanimanje za vedenje primatov jo je pripeljalo v Gvinejo v zahodni Afriki; tam je raziskovala prosto živeče šimpanze.

Ko so ji v Lwiru ponudili mesto prostovoljke, je izkoristila priložnost, da se še bolj zbliža s šimpanzi iz divjine. Vendar je ni nič pripravilo na nepredvidljive razmere, ki jih prinaša življenje na območju, razdejanem od vojne, kjer še vedno potekajo spopadi. Ko je šele tri mesece bivala v Lwiru, “so iz gozda prišli pripadniki uporniškega gibanja MaiMai in napadli vojsko,” je povedala. Včasih je ponoči budna ležala v postelji in se tresla, ker je bilo zaradi trušča bomb, granat in streljanja strojnic nemogoče spati.Potem je direktorja zavetišča v Lwiru prizadela skrivnostna bolezen, skoraj je umrl in morali so zagotoviti zračni most, da so ga prepeljali z območja. “To je bil stresen čas,” se je spominjala Vélez del Burgova, ki je takrat postala vodja zavetišča.

Odgovorna je bila ne le za oskrbo številnih osirotelih primatov, ampak tudi za zbiranje sredstev, vzdrževanje objektov in vodenje 31 zaposlenih v zavetišču.Ko je sredi leta 2017 prispela mala Busakara, zavita v cunje, je bilo v zavetišču približno 75 šimpanzov in njihovo število je iz meseca v mesec naraščalo. Vélez del Burgova je v Busakari videla nekaj posebnega in to ji je dajalo moč v času, ko so jo skrajna osama in stalne varnostne grožnje močno obremenjevale. Busakara je bila popolnoma nemočna, je dejala, vendar “me je presenetila njena žilavost. Resnično si je želela živeti.”

Ko je samička preživela prvo negotovo noč, so določili skupino negovalk – nadomestnih mater, ki so ji zagotavljale celodnevno skrb, kakršne bi bila deležna pri materi. Balandova je bila ena od njih. Odraščala je na samooskrbni kmetiji in povedala je, da se ji ni niti sanjalo, da bo nekega dne skrbela za osirotele šimpanze. V najstniških letih in v odrasli dobi je prestala številne surove napade uporniških borcev, zaradi katerih je nazadnje končala v bolnišnici in prestala rekonstrukcijsko operacijo. Takrat je spoznala nekoga iz organizacije Lwiro in dobila priložnost, da postane oskrbnica v zavetišču.“V Lwiro je prišla povsem strta,” je povedala Vélez del Burgova. “Ni govorila, z nikomer se ni družila.” Pomoč članom osebja, ki imajo tudi sami boleče izkušnje, sodi med delovne naloge, ki jih vodja zavetišča ni pričakovala. “V Kongu je veliko trpljenja, žrtve so ljudje in živali,” je dejala.

“Sem zelo občutljiva, zato sem se nekako zaprla pred človeškim trpljenjem. Mislim, da se ne morem spoprijeti z vsem.”Balandova se je sprva bala šimpanzov, toda postopoma je spoznala njihov pretanjeni način sporazumevanja, naučila se jih je negovati, ugotovila je, da se prav histerično hihitajo, ko jih žgečkaš – glasovi oh, oh, oh, ki jih pri tem spuščajo, so neverjetno podobni človeškemu smehu – in začela prepoznavati njihovo oglašanje, ki pomeni da ali ne.Povedala je, da je imela šimpanzinja Busakara prve dni v zavetišču drisko. “Umivala sem jo in spala z njo, da ji je bilo toplo,” je dejala z ljubečim nasmehom. “Včasih je jokala, ko sem zjutraj odšla.” Človeška ljubezen in pozornost sta bili prve mesece Busakarinega zdravljenja ključnega pomena. Še pomembnejša rehabilitacija pa se je začela, ko je bila dovolj zdrava, da se je pridružila pol ducata drugim mladim šimpanzom v hrupnih, razposajenih jaslih – takrat se je začela razvijati njena osebnost.